The Project Gutenberg eBook of Za Narodov Blagor, by Ivan Cankar

{11} Pri Grozdovih; dostojno opravljen salon; na desni spredaj vhod v domače sobe, v ozadju vrata v obednico; na levi okno, spredaj poleg okna mala mizica z zofo in dvema stoloma; miza s stoli spredaj proti levi. Na steni v ozadju sliki Bleiweisa in Vodnika.

1. prizor.

Grozd in njegova žena; pri oknu Ščuka, Siratka in Kadivec. Mrmolja in troje občinskih svetnikov v frakovih stojé resno in svečano pred Grozdom, ki se zdí raztresen in nervozen.

Mrmolja (nadaljuje slovesen govor) . . . . . Takó je torej današnji dan — dan veselja in svečanih občutkov za ves naš mili narod, za vso našo lepo domovino. Brez števila hvaležnih src pošilja danes ob Vaši šestdesetletnici vroče želje k Vsegamogočnemu, da Vas ohrani še mnoga leta tistemu narodu, kateremu ste posvetili vse svoje moči in zmožnosti in kateremu ste darovali toli in tolikrat svoje osebne interese, svoje telesno zdravje in svoj duševni mir. Smelo rečem, da leži na vsem, kar se je ustvarilo v teku zadnjih dvajsetih let velikega {12} in blagoplodnega, blagoslov Vaših rok, znoj Vašega truda. Po božji previdnosti vstajajo narodu v najtežjih časih nesebični možje, ki ga vodijo s krepko rokó mimo vseh nevarnosti in preko vseh nezgod po poti napredka do zaželjenih smotrov. Izmed teh mož — in ne zadnji izmed njih — je naš dr. Grozd, — ste Vi. Narod se čuti srečnega, da Vam more izraziti svojo globoko zahvalo, svojo neomejeno udanost, čuti se srečnega, da Vas vidi po tolikih viharjih, tolikih mukah še vedno čilega in mladega na braniku narodovih pravic. Zatorej dovolite, da Vam zakličem v imenu vsega naroda — v prvi vrsti v imenu meščanskega društva in društva hišnih posestnikov — (Siratka vstane in zamahne z roko skozi okno): Bog Vas ohrani Vaši velespoštovani rodbini in narodu našemu, Bog Vas živi še mnoga leta! (Zunaj pod oknom burno klicanje: »Živio!«)

Grozd. Presenetil me je . . ., ljubo presenetil ta nenadni in nezasluženi izraz narodove dobrohotnosti. Verjemite mi, da sem delal, kolikor je bilo v moji moči . . ., da nisem gledal nikoli ne na desno in ne na levo, ne na svojo korist in sploh ne na zasebno korist tega ali onega . . .

Grozd (s povdarkom). Na korist naroda! (Prekine svoj prejšnji svečani ton; hladno.) Sprejmite mojo iskreno zahvalo, v imenu mojem in moje rodbine. {13} (Se obrne od Mrmolje; ženi v ospredju, hitro in manj glasno:) Jaz zahtevam, da se Matilda preparira na svojo ulogo, kakor se spodobi. Obleče naj se dobro: vrat odkrit in gole roke! Oprede naj ga, omreži in ovije; Gornik je tepec. Pojdi! (Katarina odide. Mrmolja in drugi so se v tem pridružili Siratki, Ščuki in Kadivcu.)

2. prizor.

Grozd. Pustite neumnosti! (Zunaj novo klicanje; Grozd odide — dvoje občinskih svetnikov za njim — vsi skozi obednico. Ostali ostanejo, Siratka gleda skozi okno.)

Mrmolja. Lepi so taki dnevi. Človek se čuti idealnega in nekaka svetloba . . . . nekaka gorkota . . .

Prvi občinski svetnik (jako resno). Jaz mislim, da bo njegov prihod . . . takorekoč njegov nastop v našem javnem življenju v nenavaden blagor . . . mislim namreč, na veliko korist celokupnega naroda.

Prvi občinski svetnik (prestrašen). Ne . . . jaz le tako mislim . . . oprostite . . .

Siratka. St. . . . pozor! (Spodaj so utihnili; slišijo se posamezne, nerazumljive besede Grozda, ki govori na balkonu v obednici.)

Ščuka (zamahuje z rokó). Na-ród . . . delo-vánje . . . na-rôd . . . nèse-bičnost . . . (Mrmolji) Čemu pa mislite, da kriče ti ljudje tam doli?

Mrmolja. Meni se zdi, da je to eden najvažnejših trenutkov v razvoju našega naroda.

Ščuka (Siratki). Ali si ga to tudi naučil? (Mrmolja vstane ozlovoljen ter odide v obednico; za njim prvi obč. svetnik.)

3. prizor.

Ščuka. Nervoznost se je polastila tud mene. Zdaj grè namreč za velike rečí.

Ščuka. Ti torej spoznavaš, zato si prepáden. — Ali zvonijo pred njim in za njim?

Ščuka. No, jaz si tako predstavljam. To bi moralo biti. Godci spredaj in godci zadaj, koder hodi in kamor séde. Ali ne potuje kakor kralj po deželi? Današnje slavlje je namenjeno njemu, ne Grozdu. {15}

Siratka. Ti ne gledaš stvarí s tistega stališča, s katerega jo je treba gledati. Upoštevati je namreč treba celokupno korist narodovo.

Ščuka (vstane). Vrag te vzêmi! (V obednici zazvené kozarci; Grozd iz obednice.)

4. prizor.

Grozd. Gospod Ščuka, prosim! (Pozove ga k sebi; Kadivec odide za Siratko.) Vi ste v zadnjem času napravili toliko neumnosti, da jih je skoro preveč. Kdo Vam je pravil tisto reč o Golobu? Kdo Vam je pravil tisto laž?

Ščuka (govori ves čas zelo mirno in resno). Laži mi ni pravil nihče in sploh ne gre za to, kdo mi je pravil tisto stvar. Ali je resnična ali ni resnična, o tem ni govorjenja. Če komu koristi, ali če komu škoduje, tudi to je vseeno: povedati jo je treba ljudém.

Grozd (sede). Vi ste nervozni, — izmed tistih ljudi ste, ki vohajo in tipajo okoli stvarí, ki jih nič ne brigajo, brskajo nepoklicani po tujem blatu in se potem čudijo, če dobe zasluženo brco.

Grozd. Nihče ne umrje naravne smrti . . . . Golob je mrtev in postavimo mu spomenik; to je vse, kar se dá storiti, — in vse, kar je potrebno.

Ščuka. Če ste nedolžni nad njim, zakaj se bojite njegovih pisem? — On je bil pošten človek.

Grozd. Revolucijonar je bil. Jaz ne dajem kruha ljudem, da bi mi rasli čez rame, da bi delali proti meni. Prvo je meni moj blagor. To upoštevajte, prosim!

Grozd. Žurnalist ne sme imeti prepričanja! . . . Tisti nepotrebni članek o Golobu torej lepo spravite in ne vznemirjajte ljudi z idealnimi ekstravagancami; to je zastarelo. Kdor hoče biti samostojen ali celo revolucijonar, mora biti pripravljen na stradanje. Golob je stradal in izstradal, kakor je hotel; to ne briga dalje nikogar in mene in Vas najmanj.

Grozd. Je ni bilo nikoli . . . (Vstane, jako hladno.) Vi ste v moji službi, to sem Vam hotel povedati. Uvažujem Vas, ker ste nadarjen človek; ali rabite to nadarjenost, kakor Vam je plačana. Na ta način bo vse v redu. Brzdajte se in glejte, da me ne spravite v položaj, ki bi bil siten ne meni, temveč Vam. Tako je torej reč končana. (Odhaja; ozré se še enkrat po Ščuki). Povabil sem Vas nocoj na večerjo. (Grè proti sobi na desni spredaj.) {17}

Ščuka (ko odhaja). Res, čas je, da bi bila reč končana. (Odide počasi v obednico.)

5. prizor.

Grozd. Dolgo sta rabili. (Matildi:) Čemu pa so potrebne te čipke na prsih?

Matilda. Jaz tudi ne vem, čemu so potrebne, striček, ali ker so že gori, mislim, da jih pustimo.

Grozd. Pričakujem, Matilda, da boš napravila svojo stvar, kakor se spodobi. Gornik je človek neokreten, preprost, in zdi se mi, da ne zahteva veliko. Ker je neokreten in preprost, mu ugaja najbrž razbrzdanost in koketnost. To uvažuj! V ta namen bi bilo dobro, da bi bila tvoja toaleta še bolj enostavna . . .

Grozd. Nisem te ogovarjal . . . Frizura bi bila lahko bolj nemarna . . . par kodrov naj bi viselo na čelo . . . samo na eni strani; to napravi vtis predrznosti. In o priliki se dàj za minuto na poezijo, na sentimentalnost, tudi to je koristno. Ali ne več kot za minuto.

Matilda. Ne bojte se zame, striček; jaz mislim, da imam veliko darú za komedijo in tudi veselja imam zánjo . . . . Prosim Vas, tetka, ne bodite žalostni; kaj ne vidite, da igramo samo komedijo? {18}

Grozd (Matildi). Zdi se mi, da me ne razumeš dobro. (Kadivec pride iz obednice, pogleda v salon ter se vrne.)

Grozd. Odloži za nocoj svoj pusti obraz. (Matildi:) Pazi se torej, premisli vsak pogled in vsako gesto. Zvečer pride Grudnovka, in Grudnovka je lepa ženska . . . . Delaj, kakor sem ti povedal! (Odide v obednico.)

6. prizor.

Kadivec (hitro iz obednice). Matilda! Vprašam te pri živem Bogu . . . . zdi se mi, da se tod okoli nekaj prede . . . Protestiram proti Tvojemu razžaljivemu smehu! Kaj se godi? Na dan z besedo!

Kadivec. Vrag ti vzêmi bratranca . . . Oprostite, tetka! . . . Pa s kakšno glorijo ga pričakujete. To je naravnost — oprostite, tetka — impertinentno! Tisti višji oziri, tiste obče koristi, narodov blagor in tako dalje — humbug, laž, neumnost . . . oprostite tetka! . . . Kaj pa je na tem človeku, kaj pa je na tem tepcu; kaj pa imate z njim? {19}

Katarina (z dobrodušnim nasmehom, mirno). Fran, ti se vedeš jako nedostojno.

Kadivec. To je čisto vseeno, zdaj ne gre za dostojnost. Ti, Matilda, jaz ti rečem . . . oprostite tetka . . . Kar leži danes v zraku je nekaj (s povdarkom) nedostojnega, ali tukaj naposled ne gre za dostojnost . . . nekaj umazanega je . . . (razjarjen) Čemu se smeješ? . . . (Mirno:) Nazadnje . . . jaz ne bom točil solzá . . . Ali to je kljub vsemu žalosten konec!

Matilda (resno). Prosim te Fran . . . kar govoriš, je vendar preveč razžaljivo. Jaz si prepovedujem enkrat za vselej taka temna sumničenja . . . In smešen si vrhutega.

Katarina. Boljše je, da premislita, kaj je storiti. — Samá skrbíta! Jaz vama ne morem ničesar . . .

Kadivec (mračno). To je stričev absolutizem . . . (Matildi:) In ti si čisto zadovoljna s tem absolutizmom; (slovesno:) ti nimaš značaja!

Matilda (skrajno razžaljena). Ah, Fran! Zdaj te spoznavam, v tej-le uri! Tak si torej v resnici! (Pol jokaje:) In jaz sem te ljubila! {20}

Kadivec (svečano). Tetka, od srca Vas zahvaljujem za Vaše neizmerne dobrote . . . Ni mi več mogoče, kakor vidite, da bi prebival pod isto streho. —

Kadivec. Oprostite, tetka, to ni nespametno. (Razjarjen) Ali mislite, da bom gledal to ničvrednost . . . (Matilda si zakrije obraz z robcem) . . . ničvrednost . . ničvrednost! . . . Pospravim svoje kovčege . . . na Dunaj . . . v Pariz . . . v Moskvo . . . Klanjam se tetka! . . .

7. prizor.

Katarina. Jako ste nas razveselili. Pričakovali smo vas že (Mrmoljevki:) Po tako dolgem času spet enkrat! . . .

Mrmoljevka (govori jako hitro). Ah, milostiva, . . skrita v svojem prijaznem zatišju se takó malo menim za ves svet . . . in verjemite mi, človek ima tudi v samoti svojo rádost, svojo posebno zabavo, katere bi mnogokrat ne dal za ves šum in trušč tega sveta. —

Grudnovka (seže Mrmoljevki v besedo, Katarini). A kako ste se pomladili, milostiva; nekaj veselega {21} je na Vašem obrazu; in to ni čudno, — na današnji svečani dan.

Gruden. Gotovo Vam je toplo pri srcu ob teh iskrenih slovesnostih, ki jih napravlja ves narod Vašemu soprogu.

Mrmoljevka (si je v tem osvojila Kadivca). Ne tajite, prosim Vas . . . Vi ste še zmirom tisti ženijalni mladenič . . . Vaša muza ne počiva. Prosim, izvolite, bodite tako prijazni, pokažite mi o priliki svoje umotvore, plodove svoje navdušenosti. Krasno je, če je človek takó navdušen; jaz živim ob sami navdušenosti; idealizem ni nič sramotilnega, res ne. Kakó mislite Vi?

Mrmoljevka. Oh . . . da . . . jaz mislim, da pride čas, ko bo napolnila ideja slovanske vzajemnosti vsa srca, ne samo tiste izvoljence, ki danes v svojih tihih sobah, polni svete navdušenosti —

Kadivec. Dá . . . gotovo . . . oprostite . . . Klanjam se milostiva . . . Moram nemudoma v Pariz . . (V obednico.)

Grudnovka (govori z Matildo, Gruden med tem s Katarino). Torej ga še niste videli? Jako interesanten človek: neroden in pošten. Čisto nič se mu ne pozná, da bi bil tako bedasto bogat, kakor pravijo, da je. {22}

Grudnovka. Oče mu je umrl in zdaj ko je svoboden in imá denarja, misli igrati veliko ulogo. Tudi oženi se morda.

8. prizor.

Dr. Grozd (pozdravi Grudna itd.). Neizmerno mi je ugodno, da ste se odzvali mojemu povabilu . . . (Grudnu in Grudnovki:) Hvala iskrena za laskave častitke.

Gruden. Nekaj lepega je, če posluša človek tako genljive izraze narodove hvaležnosti, kakor jih poslušaš danes ti, moj stari prijatelj . . . Častitam ti zaradi tega še posebej.

Grozd. Nisem zaslužil takega veličanja — in odkrito povedano, — ob teh serenadah, častitkah itd. mi je bilo zmirom nekako tesno.

Gruden. Je . . . v nekem oziru sitno . . . res . . . Ali prašati sem te hotel, dragi doktore . . . kakó pa je s tisto afero? . . . Nekaj mi je zazvonilo na ušesa, sam ne vem, odkod . . .

Gruden. O rajnem Golobu, o tistem čudnem historiku in poetu . . . vrag vedi, kaj pripovedujejo o njem . . da je živel zadnje čase . . po Bog ve čegavi krivdi . . v veliki mizeriji . . . {23}

Mrmoljevka (sedi z Grozdovko za srednjo mizo). Pravi blagoslov je tak človek za naš ubogi narod; to je usoda, — milostiva —; usoda jim določi njihovo pot že vnaprej; oni so rešitelji in vodniki narodovi že po naturi. Glejte, kako mu prihajajo vsa srca naproti, kako trosijo cvetje pred njegovimi koraki; meni je toplo, kedar ga vidim, in če pomislim, kolike koristi bo njegovo delovanje za razvoj naroda in posebno še za slovansko vzajemnost . . . Ali ne mislite?

Grudnovka (sedi za mizico na levi, Matilda sloni ob oknu). Celo zardeva, čisto resno! Sam Bog védi, kako je živel doslej . . .

Grudnovka. Ni dolgočasno, narobe; nekaj pikantnega je v občevanju s takim človekom. Boste videli — jaz Vam ga priporočam.

9. prizor.

Prejšnji, Aleksij pl. Gornik, za njim Kremžar in Stébelce. (Vsi vstanejo, Grozd hiti Gorniku naproti, pozdravi Kremžarja le mimogredé, Stebelcéta sploh ne.)

Grozd (Gorniku). Veliko čast ste mi napravili, blagorodje; skoro že nisem upal več, da nas razveselite . . . {24} Dovolite mi, da Vam predstavim svojo ženo.

Gornik (dobrodušno, malo v zadregi). Zakaj bi ne prišel, ko sem obljubil? (Se pokloni Katarini). Dober večer, milostiva. (Grudnu) Vi tudi tukaj, gospod doktor?

Gruden (zelo uslužno). Če ne zaradi drugega, blagorodje, bi bil prišel zato, ker sem vedel, da pridete Vi. Zdaj ste Vi sonce, okoli katerega se vrtimo mi manjši planeti . . . da se takó izrazim. Prinesli ste nekaj svežega, zdravega v naše javno življenje — (Grudnovka in Matilda sta prišli v sredo sobe, kjer stoje drugi.)

Grozd (seže Grudnu v besedo). In tukaj, blagorodje, dovolite, je moja nečakinja . . . . takorekoč hči mojega svaka. Že od zgodnje mladosti je pri meni, od očetove smrti.

Grudnovka (ljubeznivo, a naravno). Že vtretjič, gospod Gornik! Jaz imam srečo, — če se pomisli, kako težkó je, predno Vas more človek videti ali celo govoriti Z Vami.

Gornik. Kako to mislite, milostiva? Jaz sem vendar povsod . . . noč in dan sem v družbah, ki jih prej nikoli nisem videl.

Grudnovka. Ravno zategadelj . . . Kaj Vam ni prijetno, da Vas tako iščejo, da Vas tako ljubijo? {25}

Gornik. Seveda je prijetno . . . ali, milostiva, jaz bi imel rajši, da bi me ne ljubili vsiskoz . . . samo nekateri . . . To je . . . ah . . . takó utrudljivo . . .

Grozd (v ospredju razjarjen Katarini). Ti ne razumeš ničesar, nisi sposobna za nobeno stvar . . . V moji hiši, pred nosom mi ga okupirajo . . . . Obadva ga imata že pod pazduho . . . Jaz tega ne trpim . . . . . Veslaj k njemu ter ga priveslaj k Matildi!

(Katarina proti ozadju na levo, naletí na Mrmoljevko, Mrmoljevka jo prime za roko ter stoji z njo za mizo; Gornik z Grudnovko ob mizi pri oknu, blizu nju Gruden; Stébelce z Matildo ob veliki mizi; Grozd in Kremžar proti ospredju.)

Grozd (s Kremžarjem spredaj). Naj intrigira, kakor mu drago; meni je vseeno, — bo njegova škoda! . . .

Kremžar. Nehvaležno je to od Grudna, tega človeka, ki ste mu Vi sami napravili karijero, — ne gledé na veliko moralno izgubo, ki bi jo pretrpel narod, če se ne obvaruje disciplina tudi med prvaki. (Tišje.) Gruden je, veste . . . takóle . . . tih človek . . . hodi po prstih . . . smehljajoč . . . mižikajoč . . . Jaz mu nisem zaupal nikoli. (Gresta proti ozadju; Grozd ugleda Katarino ob mizi, zamahne z rokó ter gre hitro k Gorniku.)

Grozd. Oprostite, blagorodje, da Vas motim . . . samó na besedico . . . . na kratko besedico . . . . — oprostite . . . {26}

Gruden (Grudnovki). To ti je lisjak . . . Jaz sem vedel že takoj . . . že davno sem vedel, kaj namerava . . . . Ta nocojšnji večer je samó pretveza . . . Po vsi sili se mu obeša za suknjo . . . je pač prebrisan fant, tále Grozd . . Ali, jaz mislim da se mu ne posreči . . .

Grudnovka (pol s smehom). Jaz tudi mislim, da se mu ne posreči. (Gruden proti ozadju, sreča se s Kremžarjem, obá v obednico; Grudnovka proti veliki mizi.)

10. prizor.

Stébelce, Grudnovka, Katarina, Matilda, Mrmoljevka (krog velike mize).

Mrmoljevka. Predavajte, prosim Vas, dragi gospod Stébelce. Poezija daje veselim trenotkom pravo slast, brez poezije ni življenja. In posebno Vaši umotvori, gospod Stébelce: — nekaj mehkega . . . ah, nekaj nežnega je v njih . . .

Stébelce. Milostiva, Vi me častite preveč. Ali res je, — jaz se jako trudim, da pride v verze nekaj mehkega . . . takó nekaj nežnega . . .

Mrmoljevka. Opazila sem to že davno . . . in zato Vas še posebno spoštujem. Kajti tista mehkost, tista nežnost je nekaj pristno slovanskega . . . in po tej krasni poti, po poti poezije se bližamo na nekak način tisti pravi, resnični slovanski vzajemnosti, ki objema polagoma vse duhove . . . Ali ne mislite? {27}

Katarina. Oprostite! . . . (Matildi.) Da pogledam zaradi večerje in (nekoliko oddaljena od drugih) kedar pride Gornik . . . ozri se malo po njem.

11. prizor.

Stébelce. Ne baš čednosti . . . njegov pomen za ves razvoj našega javnega življenja.

Stébelce. Sploh . . . ne da bi ravno talentov še posebej omenjal . . . . vsa njegova oseba . . . . že samo njegovo eksistiranje . . . . oprostite . . . . ne znam se izraziti . . .

Stébelce. Da . . . seveda . . . ali to je nekaj materijalnega . . . takorekoč ne spada v čustvovanje, v poezijo . . . {28}

Mrmoljevka. Gospod Stébelce misli splošni pomen Gornikovega nastopa za narodov blagor in posebno še z ozirom na slovansko vzajemnost . . .

12. prizor.

Ščuka. Ali si jih videl? Ali si jih videl? Bóga mi, pišče se bo izleglo . . .

Ščuka. Velike stvari čakajo pred durmi. To bo boj za narodove ideale . . .

Ščuka. Prihodnost je naša, prijatelj . . . doslej je vladala fraza, poslej bodo vladale fraze!

Mrmoljevka. Javno mnenje! To se je spodobilo, — res veličastna misel! In nihče ni bil v to bolj opravičen, kakor Vi, naš najboljši, . . . da se tako izrazim . . .

Ščuka. Žurnalist. Ali motite se, milostiva, z mano gre navzdol; človek se stara, in fraze mu pohajajo.

Grudnovka. Gledé Goloba, tistega pijanega reformatorja. Pravijo, da imate interesantna pisma njegova, in da ga nameravate oprati pred svetom, povzdigniti njegov spomin.

Ščuka. Bajke! Golob je bil nespameten človek. Naj bi bil lagal, kakor lažemo mi. Dandanašnji je laž tako v častéh, da se niti najpredrznejši ne sme drgniti ob njo. Resnico je treba spoštovati v teoriji, — za prakso nima nobene vrednosti. Prvo je, da človek živi, — če živi s pomočjo laži ali resnice, je naposled vseeno. Sredstvo je sredstvo.

Stébelce (resno). Ne, gospodična . . . Bil je jako predrzen in nedostojen človek; — ni se znal vesti v izobraženi družbi.

Mrmoljevka. Dà . . . plemenit je bil . . . gotovo . . . toda ni imel smisla za tiste vzvišene ideje, ki povzdigajo človeka nad vsakdanje skrbi, nad vse hlastanje in vrvenje materijalnega življenja . . . . za tiste narodove svetinje ni imel smisla . . . kako mislite, gospod Ščuka?

13. prizor.

Gruden (vede Gornika proti oknu, zaupno). Ne da bi mu očital kaj posebnega; doktor Grozd je, kakor sem rekel, privatno najbrž pošten človek, dasi celó v tem oziru govoré nekateri o nelepih aferah, ki so tudi meni kolikor toliko znane, o katerih pa je boljše, da se molči, kajti doktor Grozd je na vse zadnje moj prijatelj. (Počasi, s povdarkom.) Toda, prosim Vas, blagorodje, ne zanašajte se na ljudi, ki se vam usiljujejo ter ne nameravajo drugega, kot da dosežejo s pomočjo Vašega velikega vpliva v visokih in najvišjih krogih različne smotre svoje osebne pohlepnosti, ne oziraje se pri tem na blagor celokupnega naroda in ne gledé na to, da bi Vas lahko že s samim svojim nečistim prijateljstvom spravili v neprilike . . .

Gornik (v zadregi, izmučen). Prosim, razložite mi jasno . . . Ne razumem Vas natanko . . .

Gruden. Današnji večer . . . ta šestdesetletnica je samo pretveza. Nisem prepričan, da je sploh že izpolnil šestdeset let . . . Hotel se je pokazati, proslaviti se ravno v tem trenutku, pred Vašimi očmi. On, kakor sem rekel, pozná Vaš vpliv, s katerim razpolagate že vsled uglednosti svoje rodovine. {31} Takó Vas je Grozd izbral — Vi ste mu lestvica. Tudi svojo takoimenovano nečakinjo bi Vam rad prilepil.

Gruden. Gotovo; na vsak način bi Vam jo rad prilepil. Jaz sicer nimam nobenih presodkov o njegovi nečakinji, — ali svarim Vas, blagorodje . . .

14. prizor.

Prejšnji; Grozd, Kremžar, Mrmolja in občinski svetniki (iz obednice).

Grozd (zamahne z rokó, razjarjen Mrmolji). Vi ste jako naivni; kaj mislite, da ga ne poznam? On peče svoj kostanj. No, meni je vseeno, — pa če se razdeli narod na dva tabora.

Mrmolja. Jaz mislim, da bi bila to velika škoda za vseobči napredek . . . takorekoč — —

Kremžar. To so vsekakor važni momenti v naši najnovejši zgodovini. Zdi se mi, da je narod na razpotju.

Grozd (gre k Ščuki). Gospod Ščuka, — storite mi uslugo. Povejte Grudnu kako novico; ta človek je strašno smolast, a meni je to neprijetno, skrajno neprijetno. {32}

Mrmoljevka. Pozor, gospôda . . . poeziji besedo, . . . kajti poezija je tisto, kar človeka — — —

Ščuka (Grudnu). Čisto gotovo! (Prime ga pod pazduho) . . . Poslušajte me, prosim . . .

Gruden (se brani). Ali ne, dovolite — to vendar ni nič važnega; jaz sploh ne vem, oprostite, čemu mi to pripovedujete . . .

Ščuka. Vsaka stvar ima svoje posebne vzroke; nekateri od teh so pomembni in uvaževanja vredni, drugi so neznatni, a vzroki so kljub temu. Zakaj, če je osel še tako majhen, osel je na zadnje vendarle.

Siratka (se pridruži Ščuki in Grudnu). O čem pa obravnavata tako ognjevito?

Ščuka. Imenitne reči, Siratka . . . Ne, gospod doktor — prosim, poslušajte dalje.

Grozd. Po večerji, gospod Stébelce, po večerji . . . (Se pridruži Gorniku.) Blagorodje, dovolite, da se dotaknem tiste kočljive stvari, ki sem Vam jo bil nalahko že omenil. Doktor Gruden je sicer moj prijatelj, v privatnem življenju morda pošten človek . . toda v obče, da se tako izrazim, je velik slepar.

15. prizor.

Mrmoljevka. Da . . . . človek velikokrat ne razume tistega tihega, skrivnostnega delovanja požrtvovalnih, za svoj narod navdušenih mož; a potem ostrmi, ko mu stopi pred oči veličastno dejstvo — —

Kremžar (se jima pridruži). Nekaj neprijetnega je v zraku nocoj; ali se Vam ne zdi?

Ščuka. To je različno . . . Kar je najlepšega na njih so ustnice: napete, temno rdeče.

Ščuka. V Moskvi še nisem bil. Ali pravijo, da so tudi tam ženske jako lepe.

Mrmoljevka. Res je . . . . pristno slovanski značaj, ki se je ohranil tam popolen in neskaljen; tudi to bi nas moralo vzpodbujati, da gojimo tisto sveto idejo slovanske vzajemnosti, ki dandanes —

16. prizor.

Kadivec. S kolodvora . . . . . s sramotnega bega . . . fej . . . vrag me vzemi . . . . Ali jaz se ne dam tako lahko . . . . (Stopi k Matildi). Matilda, jaz ti rečem . . . . (se spomni). Ah, pardon! (Ščuki). Ali ne mislite, da je Gornik zelo navaden tepec?

Ščuka. Seveda je tepec. (Matilda proti vhodu; pri vratih si zakrije oči z robcem ter odide.)

17. prizor.

Grozd (zaupno Gorniku). Svojo ženo bi Vam prodal. Čisto gotovo; vzdignite ga na svoje rame, in on Vam proda svojo ženo. Jaz sicer nimam nobenih predsodkov o njegovi ženi, toda svarim Vas. {35}

Grozd. Slepar je, kakor sem Vam povedal. Plazi se, voha, mežika; človek bi mislil, da dela komplimente, pa jih ne dela, temveč obrekuje.

Grozd. Ah! . . . On je torej govoril! Prosim Vas, oprostite, blagorodje, kaj je govoril?

Gornik. Ali dovolite vendar, meni je to vse popolnoma neumevno. Kaj sem Vam storil?

Gornik (mirno in dobrodušno). Kaj sem vam storil, da me preganjate? Prisežem Vam, da se nečem vtikati v javno življenje.

Grozd. Gotovo, blagorodje, se tudi ne bi spodobilo, da bi zastavljali svoj vpliv, svojo neomadeževano osebo za take — oprostite — svinje, kot je tale Gruden.

Gruden (se jima pridruži; Ščuka, Siratka, Grudnovka blizu njih; Mrmoljevka sedi za mizo s Stébelcem). Oprostite, blagorodje, da Vam v tisti važni stvari . . . .

Grozd (še z večjim povdarkom). Poznamo mi tisto važno stvar!! — Kakor sem Vam dejal, blagorodje, — Vi še ne poznate razmer in ne poznate ljudi — varčujte s svojo blagohotnostjo! . . . {36}

— (Drugi vsi umolknejo ter poslušajo, Ščuka sloni ob mizi, Stébelce sedi; Kremžar in Siratka se približata; Mrmolja in drugi prepadeni; Grudnovka sedí zraven Ščuke, obrnjena z vsem telesom od mize proti Gorniku itd.) —

Gruden. Povem ti jako mirno, da si vnaprej prepovedujem take dvoumnosti, — a Vas, blagorodje, svarim prijateljsko in nesebično pred ljudmi, ki mislijo samo na svoje umazane koristi.

Gruden. Nisem govoril s teboj, prijatelj. — Da, blagorodje, že pred tednom dni, takoj tisti hip, ko ste se nastanili v našem mestu, so prežali na Vas, nastavljali so svoje mreže, — in pod pretvezo različnih izmišljenih šestdesetletnic —

Mrmoljevka. Gospoda . . . v imenu vseobčega blagra narodovega, posebno še v imenu slovanske vzajemnosti. —

Grozd. Blagorodje, ozrite se nanj; ali ni prebledel od pohlepnosti, od zavisti?! Svaril sem Vas o pravem času, in zdaj ga vidite.

Gruden (Grozdu). To je brezprimerno hinavstvo, — ali hinavstvo je Tvoja natura! . . .

Gruden. Od pohlepnosti!! — Ti, ki bi hotel svojo nečakinjo — — ej! — — poznam te! . . . .

Gruden. Zapomnite si to uro! — Od tega trenotka je naš narod v dveh taborih. (Grè hitro proti izhodu; istotako Grudnovka.)

Mrmolja. Zdi se mi, da je to eden najvažnejših trenotkov v zgodovini nažega naroda.

(Grudnovka in Gruden pri izhodu; Stébelce, Mrmoljevka itd. v zadregi in preplašeni . . .) {38}

DRUGO DEJANJE

{41} Pri Grudnovih; intimno, okusno opravljena soba, moderne, svetle tapete; vrata sredi ozadja, na levi in na desni; na levi spredaj klavir; na desni spredaj pisalna miza; majhna okrogla mizica z zofo in stoli, ogledalo, v desnem kotu cvetice itd.

1. prizor.

Grudnovka (v koketni domači toaleti), Gruden (hodi zamišljen po sobi).

Grudnovka (pri pisalni mizi). Siratka je presneto malo duhovit . . . Dolgočasna istorija . . .

Grudnovka. Kdo se ozira na take stvari! Ni za današnje čase. Naš poziv mora biti revolucijonaren, krepák . . . v svoji mlečnosti je popolnoma podoben tebi . . .

Grudnovka. Narod smo mi, — zapomni si to! Kar govorimo mi, govori narod . . . . Treba je denuncirati, obrekovati, — kričati je treba; drugače {42} se ne opravi nič . . . Ná tukaj svojo interpelacijo. In odpravi se počasi, ob petih je seja.

Gruden (čita). Ali nazadnje . . . . to ni popolnoma resnično . . . taki lopovi vendarle niso . . .

Grudnovka. Seveda so . . . Vsak človek ima toliko grehov, da se mu očita lahko, kar se mu hoče — in zmirom bo nekaj resnice v zabavljanju. Kaj ti nisi lopov?

Grudnovka. Ha, ha, ha . . . To se pravi — ne upaš se na cesto. Potolaži se: kdor zabavlja, je zmirom čist . . . Ali govôri hladno, ostro, prepričevalno, — kakor užaljen poštenjak. Obraz imaš pripraven.

Gruden (gre proti sobi na desno ter se vrne). Jaz upam, Helena, da me poznaš. Nisem ti delal nikoli neumnih scen, če tudi je bilo časih morda nekoliko vzroka. Ljubosumnost je nekaj zelo smešnega, zato Ti rečem samo na kratko: štej svoje korake.

Gruden. Gornik je vreden veliko, ali da bi ga kupávali za tako ceno . . bi moral biti vreden še več.

Grudnovka (z glasnim smehom). Bi moral biti vreden še več! . . . Samó nekoliko več . . . Če se natanko prevdari, — kdo vé, morda je vreden več, kakor se vidi na prvi pogled. Dà, potem —, potem bi ga kupávali tudi za tako ceno . . . To se pravi, zdaj ga ne kupujemo za tako ceno, ker nismo čisto prepričani, da je vreden te cene. Ali če se sčasoma {43} prepričamo, potem je stvar drugačna, docela drugačna . . . Bi moral biti vreden še več! — Pavel, ti si ljubezniv! — Ker me nisi žalil naravnost, je reč pri kraju!

2. prizor.

Siratka. Klanjam se, milostiva! Tu sem Vam ga pripeljal . . . (Grudnu.) Ali pojdete?

Ščuka. Na uslugo sem Vam, milostiva. Seje občinskega sveta niso zame; spim rajši doma.

Grudnovka. Kaj se še niste privadili? (Gruden iz sobe s površnikom in klobukom) . . . Torej brez ozirov in brez strahú . . .

3. prizor.

Grudnovka (séde za mizo v ospredju in povabi Ščuko, da séde). Vam se zdi torej umazano vse to? {44}

Grudnovka. Imate prav. Ali dihati je treba tisti zrak, ki je človeku na razpolago.

Grudnovka. Zato je nespameten, kdor ni zadovoljen s stvarmi, kakoršne so. Vi samí niste nič boljši od nas, — razloček je samo ta, da ste nezadovoljni; a to Vas ne opravičuje.

Ščuka. Motite se, milostiva, jaz sem jako zadovoljen. Imam samó napako od rojstva: moj nos je namreč jako fin in ne prenese veliko. Če si zatisnem nos, sem v stanu, da napravim največjo lumparijo.

Grudnovka. Bodite odkritosrčni in pustite ironijo. Rada bi Vas slišala, kakó govorite naravnost iz srca.

Grudnovka. Dà . . . to je bilo zdaj naravnost iz srca! . . . . In Vi se spominjate še zmirom, še zmirom na tiste lepe čase?

Ščuka. Pustimo jih pri miru. Če bi se jih zdaj dotikali, bi jih omazali, in škoda bi jih bilo. Od tedaj se je spremenilo veliko.

Grudnovka (nekoliko ironično). Povejte mi, — ali ste me ljubili v resnici?

Ščuka (vstane, nekoliko vznemirjen). Pustite pri miru tiste čase. Zame so ostali taki, kakoršni so {45} bili, brez grenkosti in brez hinavstva. Ne pripovedujte mi jasno, kaj se je zgodilo pozneje. Jaz čutim na tihem, koliko je bilo zraven laži in razočaranja, — ali shranil sem tiste čase z vso ljubeznijo v svojem srcu, in nihče se jih ne sme dotikati. Vi, milostiva, najmanj . . .

Grudnovka (po kratkem odmoru). To so bili tisti časi . . . takrat ste bili idealen človek . . . v tistih časih . . .

Ščuka. Dà, in ostalo mi ni drugega iz tistih časov nego fraze. Od teh zdaj živim . . . (S premenjenim glasom.) Glejte, kakó je dobro, če je bil človek idealen. Kar je bilo lepega in resničnega, je sicer izginilo za zmirom, toda plašč je pustilo v sobi. Besede so ostale, tiste fraze namreč, ki so dandanes naše svetinje in vse naše bogastvo.

Ščuka. Res je, vsak upor bi bil neumen in brezvspešen. Tiste lepe besede, ki so nekdaj nekaj pomenile, in ki so zaradi tega uživale opravičeno spoštovanje, so zdaj samo še fraze; spoštovanje pa je ostalo in kdor te fraze zasmehuje, je izdajalec različnih idej, svetinj, in tako dalje . . .

Grudnovka. To naposled ni taka nesreča. Ljudje žive, kakor so živeli in fraze ne škodujejo nikomur. {46}

Ščuka. Škodujejo, ubijajo! . . . Laž ne ubija s kolom, ali plazi se po žilah, kakor strup, počasi in oprezno, ne opazi se, kako deluje . . . Ali mislite, da je res mogoče še dolgo živeti v takem zraku, — tako polnem laži in fraz, da se ne vidi preko ceste? — Po takih dneh prihajajo viharji.

Grudnovka. A Vi živite vendar, — Vi delate sami te fraze, Vi jih propagirate, Vi jih branite; ravno Vi, naš imenitni žurnalist, prašite po cestah, da se dviga čez hiše . . .

Ščuka. Prah me zaradi tega nič manj ne grize v oči . . . (Vstane.) Zaničujete me po pravici: jaz sem nesrečen človek. Kdor je dandanes nesrečen, je zaničevanja vreden. Treba je samo pripogniti koleno, samó sladko smehljati se je treba . . . nič drugega. In ničesar ne sme človek videti in ničesar si ne sme želeti . . . Ali jaz vidim, kakó gremo vsi skupaj navzdol, v neskončno blato, jaz vidim, da so nam laži in fraze vzele še tisto malo, kar smo imeli dobrega in krepkega v sebi. Kdor bi gledal to življenje od daleč, bi se mu smejal; kdor ga mora živeti in je pošten, je najboljše, da se obesi . . . Ničesar si ne sme človek želeti, ničesar želeti! . . . Ali jaz bi rad gledal ljudi, ki bi govorili brez strahu in brez ozirov in brez sebičnosti; rad bi gledal ljudi, ki bi pljunili pod mizo, predno bi izgovorili eno tistih fraz, od katerih zdaj živimo in ki so cilj in konec vsega našega neumnega in brezpomembnega delovanja . . . In to {47} bi vendar ne bilo težko, ne bilo bi takó težko! — Samo oči bi bilo treba odpreti . . . Nič drugega bi ne bilo treba: — samo oči odpreti, dokler jih prah popolnoma ne zapraši . . . Zrak bi se izčistil, in mi vsi bi dihali . . . . dihali . . . . (Z mirnejšim glasom, po kratkem prestanku:) No, daleč je do tega . . .

Ščuka. Dà . . . interesantno je . . . Oprostite milostiva, ali niste želeli nekaj posebnega?

Ščuka. Prosim Vas, mislite si to! — Jutri namreč zopet sédem, da izlažem svojo vsakdanjo laž o narodovih idealih . . .

Grudnovka. Nikakor ne. Pridite k nam, pisali boste svobodno, po svojem srcu.

Ščuka. Bi mi ne bili hvaležni . . . Ali veste, zakaj je pes zvest svojemu gospodarju?

Ščuka. Ker je navajen njegove palice. Navajen je njegove metode in na metodi je veliko {48} ležeče . . . (Séde). Ako Vam je prav, milostiva, preidiva k stvari . . .

Grudnovka. Povejte mi iskreno, kakó sodite o tem našem razdoru? Ne verjamem, da bi se v resnici navduševali za svojega šefa.

Grudnovka. Čuden politik ste. Narod se razdeli na dva tabora, in Vi ostanete hladni . . .

Ščuka. Ali prosim Vas, milostiva, — kakšen narod pa se je razdelil? Kóga briga to, če je doktor Grozd razžalil Vašega soproga?

Grudnovka. Imate čisto posebne nazore . . . A trditi ne morete, da bi bil Grozd čisto pošten človek — —

Grudnovka. — in da bi bil torej odpor proti njemu neopravičen! . . . . (Živahno.) Glejte, na tak način je v naši stvari vendar nekaj lepega, občekoristnega. Če sodite trezno, morate celó v nekem oziru odobravati naše delovanje. Morali bi nas naravnost podpirati, — ne očitno — —

Grudnovka (hitro). Ne, prosim, nikar me napak razumeti . . . . A storite lahko malenkost, ki bi za Vas ne bila nečastna, in ki bi ne škodovala nikomur. Vsa stvar bi se izvršila čisto naravno, brez hrupa; nihče bi ne imenoval Vašega imena . . . .

Grudnovka. Pred par leti je menda umrl v neki zakotni vasi človek, ki je bil jako ženijalen, samó da ni znal živeti. Zdaj je pozabljen. A da je pozabljen in da je umrl v uboštvu, je kriv kolikor toliko doktor Grozd . . .

Ščuka. To, mislite, da je tisti človek, ki ste ga imenovali nekoč pijanega reformatorja.

Grudnovka. Da, reformator je bil, in živel je ekscentrično. Pisal je knjige, ki niso bile nikoli tiskane; zaradi edine stvari, ki jo je dal natisniti, ga je spodil Grozd iz službe ter ga uničil enkrat za vselej. Ali je resnica?

Ščuka. Lahko bi bila resnica, toda ljudje ne vedó, ali je resnica ali ne. Vsaka stvar na svetu ima dokazov za in proti, kakor je že ravno človek, ki se ukvarja z njo.

4. prizor.

Kadivec. Dà, milostiva. Najprvo, da Vas jako iskreno prosim oproščenja. Nikoli v svojem življenju Vas nisem mislil razžaliti. {50}

Kadivec. Vrag me je motil. Časih pride človeku na misel neumnost, ki se je mora iznebiti . . .

Ščuka. Oprostite, milostiva, da sem Vas vznemirjal. (Pozdravi njo in Kadivca ter odide.)

5. prizor.

Kadivec (ves čas nemiren, séde in vstane). Delikatna stvar je, milostiva, nesramno delikatna. Kjer jo primem, povsod je nekaj robatega. Ne dá se povedati na noben način.

Kadivec (razjarjen). Prašam Vas, čemu je bilo treba tega človeka? Kakšen vrag ga je prinesel tu sem? Kaj ima pravzaprav opraviti v našem mestu, — in ali je sploh za kako rabo? — Čisto za nobeno; — nepotreben človek je! Živa duša bi ga ne pogrešila, če izgine to uro. Dà, z največjim veseljem bi mu prepeval nagrobnice, — samo izgine naj! —

Kadivec. Gornik! — In kako dostojanstveno hodi; na prvi pogled bi se dalo misliti, da je pošten . . . . Toda ima postranske namene, vse polno postranskih namenov! »Dober večer, gospod Kadivec!« Postranski nameni, — za vsako besedo; {51} že v očeh se mu vidi, da ima postranske namene. — »Klanjam se, gospodična Matilda!« — Jaz te vidim, bratec, kakó natanko te vidim! Nič drugega, kot trepalnica se mu zaziblje, in v tistem hipu so na dlani vsi njegovi postranski nameni!

Kadivec (miren, se domisli). Zopern? — Ne, narobe! Hotel sem reči, da je zelo pameten, pošten in časti vreden človek. Na svetu je malo takih ljudi. Samó tu pa tam se časih rodi kateri, ki mu je nekoliko podoben . . . Tudi zelo dostojen človek je . . . (Vstane.) Ali vrag vedi, zakaj takó malo potuje! Če je človek mlad in imá denarja, tedaj vendar potuje, nè? Toda ta ne grè nikamor; séde in sedí. Čemu ne grè na Dunaj, v Pariz, v Moskvo? In toliko interesantnega je na svetu! Ali bi mu ne hoteli reči, milostiva —?

Kadivec. Ne, narobe! — Jaz mislim — vrag vedi . . . jaz mislim, da je Gornik velika sreča za naš narod, . . . . da bi brez njega sploh ne mogli izhajati . . . Posebna radost me obide, kjerkoli ga vidim . . . Kaj mislite, milostiva, če bi ga vstrelil?

Kadivec. Oprostite, hotel sem le opomniti . . . Naposled je res: kaj se mu da očitati? Ničesar ne! Jaz mu želim vse najboljše. Na svojem mestu, mislim, da bi deloval zelo koristno . . . in . . . in takó dalje. Ali to je, ker ni na svojem mestu; in {52} takó se bojim, da se popolnoma ne pokvari. So namreč ljudje, ki ga pohujšujejo. Zato bi bilo jako dobro zanj, da bi spremenil družbo.

Kadivec. Politično seveda, politično . . . V tem velikem razdoru namreč, ki je nastal takó nenadno, vrag vedi kakó, sem jaz . . . — na tihem povedano — vseskoz na Vaši strani. Zato bi jako želel, da bi tudi ta slepar, Gornik namreč, ne hodil po krivih potih . . . On je velika moč, zelo poraben človek, nenavadno poraben, milostiva, in jaz naravnost hrepenim, da ga pridobite záse.

Kadivec. Glejte! — (patetično). Jaz Vam ponudim svojo podporo, milostiva. Gornik se mora iztrgati tej slabi družbi, — tam ni mesta zanj, nikakor ne! Posebno je še treba gledati, da ne napravi kakih prenagljenih ljubezenskih zvez. To je za mladega človeka jako škodljivo . . .

Grudnovka. Sevéda je škodljivo . . . Verjemite mi, gospod Kadivec, da sem Vam neizrečeno hvaležna za lepe nauke. Gotovo, Gornika je treba iztrgati. Kaj počne pri Grozdovih? Ali zahaja pogosto tja?

Kadivec. Rečem Vam! — — — Neprestano tičí tam. Pridem v sobo, se ogledam, — Gornik! . . . V salonu — Gornik! Za vsako mizo, na vsakem stolu, na stenah in na stropu, — to je strašno! . . . {53} So sicer radikalna sredstva, ali nekaj sitnega je v njih . . .

Kadivec. Z njegovo ženitvijo ni nič, čisto nič, ne bo nikoli nič! — Smešno, tako mlad in naj bi se ženil. Zanj sploh ni kaj takega . . . . Jaz mislim, da je bolj razpoložen na duševno stran . . . In pri Grozdovih še celó ne.

Kadivec. Nikakor bi ne bilo primerno! — (Vstane.) Zeló me veseli, milostiva, da sem napravil svojo dolžnost, ter na ta način koristil . . . narodni stvari. Prepričan sem namreč, da bi bila velika nesreča za narod, če bi se tako imeniten in vpliven človek izgubil pri Grozdovih . . .

Grudnovka. Vsekakor. Narodova hvaležnost Vam je zagotovljena. — Na svidenje!

6. prizor.

Grudnovka. Zdaj imam torej nekaj poštenega vzroka. (Pri ogledalu, po kratkem odmoru.) Če je krví v njem, stvar ne bo težka . . . . Tepec je sicer, {54} toda v teh rečeh ni ravno treba, da bi bil duhovit . . . (Si gleda natanko v obraz) . . . Ah . . . (Po kratkem odmoru pozvoni.) Če ni tukaj gubica, prav majhna gubica . . . (Hišna pride; Grudnovka na sredi sobe.) Lina, poglejte tu sem . . . pri očesu, tam v kotu, — ali ne vidite ničesar? . . .

Grudnovka. Prav majhna, majčkena gubica? (Okrene se na desno.) Poglejte natanko.

Hišna. Včeraj je še ni bilo. Ali če se obrnete k oknu, se ne vidi, — in o mraku tudi ne.

Grudnovka. O mraku seveda ne . . . Kadar sije svetloba naravnost v obraz —

Grudnovka. Hm! . . . . (Zamahne z rokó, hišna odide.) Kadar ima človek tako malovrednega moža . . .! (Stoji pred ogledalom: zunaj govorjenje in smeh.) Že doma? — To bi bilo neumno! {55}

7. prizor.

Grudnovka, Gruden, Siratka, Kremžar, Klander (vsi veseli in v smehu).

Klander (hrupno). Imenitno smo jih dali, . . . . Kramarji . . . ha, ha . . .

Gruden. Grozd se je branil kakor divji . . . videlo se mu je, da se ni zanesel . . .

Siratka. Ali zdaj se šele pričenja . . . Začetek je bil dober . . . Potipali smo tam, kjer najbolj boli . . . Njihove kramarije s službami, s koncesijami smo privlekli na dan . . . to je bil trušč . . .

Kremžar. Jaz mislim, da je bilo malo preveč . . . Le bolj zmerno, le bolj fino. V škandalih je zmirom nekaj nevarnosti.

Gruden. Kar je najprvo, treba nam je organa . . . Brez časopisa ne opravimo ničesar . . .

Kremžar. S primerno taktiko, z opreznimi, dostojnimi koraki bi se ga dalo dobiti.

8. prizor.

2. obč. svetnik. Ne bo ga dobil, Gornika. Prehitel sem ga ravnokar na trgu; Ščuka je bil z njim.

Grudnovka (na levo Grudnu). Meni v tem trenutku ni prijetna ta družba. Povabi jih, kamorkoli . . .

Grudnovka (nervozno). Nič posebnega. Neprijetno mi je. — Dovolite, gospoda, da Vas povabim jutri na večerjo. Govoriti imamo imenitne stvari.

Grudnovka. In posebno vi, gospod Siratka . . . Vi ste naše upanje in naša podpora . . . . takorekoč naše literarno ozadje.

9. prizor.

Grudnovka (hipoma resno). V teh časih pač ni treba, da bi mi prihajal še s takimi neumnostmi. Vidim prav dobro, kakšna budalost te vznemirja, ali to ni na čast . . . ne tebi, ne meni . . .

10. prizor.

Grudnovka. In še to neumnost! . . . Kakó, da vidi ravno zdaj takó dobro! . . . . Doslej je bil zmirom . . . pameten človek! . . . (Gre proti sobi na desno.)

Mrmoljevka. . . . Gospa Grudnova, — prosim Vas, gospa Grudnova! . . . Oprostite, da Vas vznemirjam, toda v teh težkih časih, — rotim Vas v imenu najsvetejših koristi celokupnega naroda, posebno še v imenu slovanske vzajemnosti —

Grudnovka (hladno). Zeló mi je žal, velecenjena gospa, ali zagotovljam Vas —

Mrmoljevka. Gotovo, na vsak način, jaz vem, da je Vaše srce jako blago in brez zlega, — a ravno zategadelj se predrznem, da Vas v imenu — {59}

Grudnovka (nervozno). Ne, milostiva, hotela sem reči, da zdaj nikakor ni primeren čas —

Mrmoljevka. Jaz sem trdno uverjena, da je pravica na Vaši strani, da želite samo narodovega blagra, da stremite za razvitkom, napredkom, in da hočete, oboroženi z orožjem veličastnih idej — — toda v imenu celokupnih koristi in v imenu vseobče —

Grudnovka. Razumete me napak, milostiva . . . Škoda je velika, da ste prišli v trenotku, ko moram nemudoma — — Res, neizrečeno me bo veselilo, če me posetite, — ali danes, glejte —

Mrmoljevka. Ah, moj Bog, — to je strašno, — jaz upam, da Vas ne bodo razžalile moje iskrene besede, — ali ta bratomorni boj . . . ta nenadni razdor v teh časih, ko je sveta ideja slovanske vzajemnosti — —

Mrmoljevka. To je strašno — ali se Vam ne zdi? — Z Bogom, milostiva, in prosim Vas, spominjajte se, da je v nevarnosti celokupna korist —

Grudnovka. Našega naroda, — (med durmi) gotovo! — Z Bogom, milostiva, — jutri! (Mrmoljevka odide.) {60}

11. prizor.

Gornik. Razveselilo me je Vaše pismo, milostiva, in tako sem prišel, da mi razložite svojo željo.

Grudnovka. Prosim sedite; stvar ni tako važna; ne mudi se nikamor . . . . Ali oprostite: — Vaše dragocene minute —

Grudnovka. Napósled, — v nekem oziru Vas razumem. Zdi se Vam gotovo, da vsi ti ljudje, ki se Vam vsiljujejo, ne govoré iz srca, temveč iz razuma, — to se pravi, da se Vam približujejo iz hladnih osebnih interesov.

Grudnovka. In vendar Vam mora biti težko. Jaz mislim, da človek kdaj zahrepení po čem drugem, — po gorkoti, iskrenosti; tisto sebično hinavstvo nazadnje ubija. {61}

Gornik. Ne ubija. Če bi ne bilo hinavstva, kako bi spoznali poštenost? Vzeti mi ne morejo s hinavstvom ničesar, in tudi jaz ne rabim ničesar od njih. Tako živimo vsi skupaj lepo pri miru.

Grudnovka. Vi ste filozof . . . Ali vendar je čudno, da živite tako lepo in pri miru sredi tega trušča, sredi teh velikih razprtij . . .

Gornik. Me ne zanimajo te razprtije. Tudi ne razumem jih natanko. Razložite mi, milostiva, kaj je interesantnega v njih?

Grudnovka. Vi ne vidite ničesar interesantnega? No res, interesantnost ni glavna stvar. Ko bi bilo na tem, bi tudi jaz živela . . . . lepó in pri miru. Ali tukaj je v prvi vrsti narodov blagor —

Gornik. Ah da . . . ah da . . . Nisem se domislil . . . Toda, oprostite, nekaj je kljub temu zad . . . za temi stvarmi, takorekoč . . . za narodovim blagrom. Kakó bi se mogli drugače ljudje zanimati . . . za narodov blagor . . . in čemu se potemtakem prepirajo? . . . (Zeló zamišljeno.) Hm, nekaj mora biti zad — za narodovim blagrom.

Grudnovka. Dà, imate čisto prav . . . (Afektirano.) Zad je sebičnost. Ah, Vi si ne morete misliti, kako grenko je to. Človek postane malodušen, če vidi krog sebe toliko sebičnosti, toliko hinavstva. Takó izgubi veselje do vsega, upanje v bodočnost in naposled celó zaupanje v sebe samega.

Grudnovka. Prosim, ne opravičujte se, govorili ste resnico . . . Človeka duší to tesno obzorje, ta malenkostna družba . . . Strašne so te razmere, kadar je v prsih hrepeneče srce, svobodna duša . . . Kakšno je to življenje!! . . . Ah, glejte, jaz bi si želela človeka, ki bi me razumel, človeka, ki bi ne nosil na sebi tistih ostudnih okov, ki bi govoril in živel brez strahú, brez ozirov . . . Ob njegovi strani bi se ne bala nikogar in ničesar; — to bi bilo vse drugačno življenje, to bi bil vse drugačen boj . . .

Grudnovka. Oprostite, razgrela sem se čisto nehoté. (Melanholično.) Ali žalostno je kljub temu.

Grudnovka. Življenje, kakoršno je, ali mladost je skoro za mano. (Skloni se bliže k njemu.) Glejte, danes sem opazila na svojem obrazu, tu blizu očesa, majhno, prav majhno gubico; to je začetek. Ali opazite?

Gornik. Ne milostiva, kakšne stvari Vam prihajajo na pamet! Nobene gubice ne vidim.

Gornik. Na Vašem obrazu ni najmanjšega sledú. Nasprotno, — nisem še videl lepšega.

Grudnovka. Hvala. Toda lepota, kolikor je je ostalo, je nepotrebna. Ne veselim se je več. {63}

Grudnovka (zaupno). Glejte, dragi gospod Gornik, godi se mi kakor Vam. Med vsemi tistimi, ki se bližajo moji lepoti, ni ne enega odkritosrčnega, nesebično ljubečega srca . . . Ali jaz si ga želim, — in življenje je tako pusto . . . pusto . . .

Grudnovka (s trudnim smehljajem). Dà . . . to se Vam zdi otročje? . . . Prav imate, to ni več zame. Največje zlo je, če je srce gorko in ljubezni polno . . . in ob enem . . . (Iztegne golo roko.) Koliko časa še . . . in tu bodo gube in brazde, vse počez! . . . Glejte, — smešno je, ali jaz ljubim to belo roko, kot da bi ne bila moja . . . In samó še malo časa . . . (Položi roko na mizo, Gornik se je dotakne, ona jo umakne počasi.)

Grudnovka. Ali do tedaj bi hotela živeti . . . (Skloni se bliže k njemu.) Časih me obide nekaj posebnega, čisto uporen duh . . . in takrat sovražim vse tiste ljudi, ki bi jih bilo treba ljubiti in zaželim si bojev in viharjev in življenja . . . Ah, Vi tega ne morete čutiti, ne morete razumeti . . . (S spremenjenim glasom, nasloni se globoko na zofo.) Oprostite, da Vas dolgočasim; govoriva o prijetnejših stvaréh . . .

Gornik. Ne, milostiva, narobe . . . (V zadregi.) Zdi se mi, da se mrači . . .

Grudnovka. Nekaj krasnega je ležati o mraku na zofi, lenó in brez misli, posebno če so rože v sobi . . . . (Vzame rožo in jo približa obrazu, pol ležé.) Tako bi človek umrl . . .

Gornik. Res . . . milostiva. (Vstane, se ji približa, hoče se skloniti nad njo, ali se okrene in zamahne z rokó, sede; ona gleda pazljivo izza trepalnic.)

Grudnovka (zelo veselo, vstane). Kaj bi dejali, ko bi bilo vse to, kar sem govorila ravnokar, samó zlagáno, lepo narejeno, dobro premišljeno, iz posebnega namena? (Gleda mu naravnost v oči z veselim obrazom.)

Grudnovka. Ko bi bilo vse to jako rafinirana komedija? . . . . Ali se niste ravnokar sklonili, da bi me objeli?

Grudnovka (počasi, tišje). Gospod Gornik . . . (Zopet smehljaje, počasi, zapeljivo.) Vse te besede — morda so bile vse te besede izgovorjene samó, da bi se Vi sklonili, — samó da bi se sklonili, Vi nerodnež . . . Ali nikar si ne mislite tega . . . zakaj mrači se . . .

Gornik (razburjen). Pustite, naj se mrači . . . . (prime jo za roko, ona se mu na lahko izvija). {65}

12. prizor.

(Gornik in Grudnovka prideta na sredo sobe; Gruden mirno, z ledenim obrazom mimo nju, pri sobi na levo se okrene, stopi korak proti Heleni, s sklonjeno glavo, obstane.)

Grudnovka (zamahne malo važno proti njemu; gre proti sobi na desni). Otrok! (Gornik v veliki zadregi zádaj, gre počasi proti izhodu.) {66}

TRETJE DEJANJE

Zelo elegantno opravljena soba pri Gorniku; ali ta eleganca je jako kričeča, malo okusna. Vhod na desni; sobe zadaj in na levi.

1. prizor.

Mladi človek. Ker je torej znana Vaša velika dobrotljivost, in ker ste kot bogat in vpliven človek naravnost dolžni in prisiljeni, da se ozirate na druge, ki Vam nikoli nič storili niso in ki živé kljub temu slabše od Vas — —

2. prizor.

Gornik (sam, zamišljen). Nekoč o mraku se je pridolgočasil k meni, legel je na zofo ter zaspal. Prej ga nisem videl nikoli. — Rad bi vedel, kaj {70} nameravajo z mano, zakaj me napadajo od vseh strani. Zdaj naj se oženim, ali jaz bi se ne oženil rad . . . Zdi se mi, da so vsi ti ljudje nenavadni kujoni . . . Peter! (Sluga vstopi.) Začni pospravljati, Peter. Vrnemo se na Korenovo. Ali ti ni dolgčas, Peter?

Gornik. Kar na tihem napravi, Peter. Ni treba, da bi kdo opazil. Izgubimo se potihoma, naskrivoma . . .

Gornik. Pospravi kovčege, Peter, in pusti drugo, kakor je. Ne pojdemo na Korenovo, temveč na Dunaj.

Gornik. Ali v Pariz, ali v Moskvo, kamorkoli. Pospravi kovčege, Peter! (Peter odide, a se takoj vrne.)

3. prizor.

Gruden (vstane, gre proti ozadju, hipoma). Veste kaj, gospod Gornik, stvar se mora razjasniti; drugače ne gre. Jaz ne pustim . . . na noben način ne . . . bodite prepričani! . . .

Gruden. Na noben način ne! . . . In prašam Vas, ali je bilo to lepo od Vas, ali se je to spodobilo? Z razprtimi rokami sem Vam prišel naproti, nobenega hinavstva ni bilo v mojem srcu in nobene sebičnosti. Poznal Vas nisem natančneje, niti po obrazu niti po značaju. Zame ste bili popolnoma tuj človek. Tudi mi niste nikoli nič koristili in lahko rečem, da nikoli nič od Vas pričakoval nisem. Ali vendar, glejte, sprejel sem Vas kot svojega prijatelja; v svoji veliki zaupnosti in dobrodušnosti, ki ne vidi zlega nikjer, sem Vam segel v roko ter razprostrl pred Vami svoje srce. In kaj ste storili Vi? Kaj ste storili?!

Gornik. Prosim Vas, za Boga, gospod doktor, — ne zavedam se nobenih grehov.

Gruden. Jaz vem, da ste rekli to iz same mladinske lahkomiselnosti. Ali tudi to je naposled dobro znamenje, kajti če bi bili docela pokvarjeni, bi ne tajili svojih hudobij . . . Znano Vam je najbrž, gospod Gornik, da je družinsko življenje nekaj svetega, nedotakljivega —

Gruden. Dovolite! — In kdor sega vanj s predrzno roko, je hudodelec, to se pravi, če sega vanj brez posebnega dovoljenja. Zakonski hram je takorekoč tempelj ljubezni, vzvišen nad prózo vsakdanjega življenja. Vi, gospod Gornik, ste porušili ta sveti hram! —

Gornik. Zagotavljam Vas, gospod Gruden, da nisem razrušil ničesar, prav ničesar, jaz ne!

Gruden. Dobro! Uverjen sem, da spoznavate sami svojo krivdo, in da želite na kakoršenkoli način popraviti, kar ste zagrešili. Jaz sam, četudi v prvi vrsti prizadet, Vam nudim roko, da Vas povedem na stezo poboljšanja.

Gruden. Pri starih Rimljanih je bila navada, da so se pokorili grešniki za svoje hudobije s prisilnim delovanjem za javni blagor. Ali če bi tudi to ne bila navada pri starih Rimljanih, Vaša dolžnost je, da zastavite vse svoje moči za koristi svojega naroda. Ta narod se je razdelil, kakor veste, v dvoje taborov, in pravica je seveda na naši strani. Ali da zmaga pravica, je treba, da si ustvarimo svoje glasilo, takorekoč orožje —

Gornik (začuden in razjarjen). A v kakšni zvezi je vse to? Kaj hočete od mene? Kaj vraga — —? Jaz Vam nisem storil ničesar, nikogar nisem pohujšal . . .

Gruden. Seveda ne, ker ste bili prenerodni. (Hipoma resneje, s spremenjenim glasom.) Ta stvar ni {73} tako lahka, gospod Gornik, nikakor ni tako lahka! . . Vi ste me vščipnili, a jaz sem Vas zgrabil za roko . . . Ali ste mi kaj dolžni? Čisto nič. In vendar sem Vas zgrabil za roko . . . Ali ste mi kaj vzeli? Kaj še! In vendar ste moj dolžnik . . .

Gruden. Ne jezite se, gospod Gornik, — in molčiva odslej o teh stvareh; molčiva o njih ali pozabiti ni treba nanje. Ni treba pozabiti nanje, gospod Gornik! . . . In kar se tiče mojih zahtev, — jaz ne zahtevam ničesar . . . Želim samó da ostanete moj prijatelj, vse drugo pride potem samó ob sebi . . . .

Gruden. Ej, seveda razumete. In če bi tudi ne razumeli, bi ne bilo nobene škode. Kakor me kdo rani, zahtevam odškodnino, zelo veliko odškodnino! . . . Prijatelja ostaneva kljub temu.

Gornik (resno). Motite se, gospod doktor . . . stvari niso čisto take. Povem Vam odkrito, da sem se takrat na nerazumljiv način prenaglil. Govoriva kar naravnost. Reč je sicer delikatna, ali to nič ne de; čim prej je pri kraju, tem boljše je. Torej — —

4. prizor.

Gruden (vstane). Na tak način ne pojde. To je nekoliko proti dogovoru . . .

5. prizor.

Gornik (smehljaje). Nič ne dé, gospod doktor, nič ne dé, prijatelja ostaneva kljub temu. Zmotili ste se nekoliko, — ali se niste zmotili?

Gornik. Pričakovali ste — — ! Ne, tako zeló nisem . . . porušil Vašega hrama . . . klanjam se, gospodična!

6. prizor.

Matilda. Gospod Gornik, sédite tja v kot ter se ne genite. (Sede na skrajni stol v ospredju na desni blizu vrat.)

Matilda. Ne, ne, sedite, prosim . . . Povejte mi, kaj pa Vas je prignalo tu sem? Kdo pa Vas je klical?

Gornik (sede). Ali jaz Vam povem, da nisem nikomur nič storil, nikomur nič! Verjemite mi, gospodična Matilda, da sem čisto nedolžen.

Matilda. Niste nedolžni, na noben način. Vse ljudi ste pohujšali, vse mesto ste vznemirili. Prišli ste, kakor vihar, — in namesto da bi šli dalje po svojem potu, sedite tukaj in se ženite.

Matilda. Ne, ne, sedite prosim . . . Doklej pa še mislite ostati tukaj —? {76}

Matilda. Nobenih ovinkov! — Ljudje so Vas že siti, verjemite mi. Sicer ste zelo dostojen in pameten človek in nič hudega se Vam ne da očitati. Ali zakaj delate take neumnosti? zakaj ne pustite ljudí pri miru? Kamor pridete, napravite nered in škandal.

Matilda. Nered in škandal napravite . . . Tako ste prišli k nam, ko nismo čisto nič hrepeneli, da bi Vas videli! Saj ste jako ljubeznivi in vsi Vas spoštujemo, — ali zakaj ste prišli ravno k nam in ob takem času, ko Vas je bilo najmanj treba? . . . Ali ste že zaprosili mojo roko?

Matilda. Ne storite tega, rečem Vam. V tistem trenotku odpotujem na Dunaj, v Pariz in v Moskvo.

Gornik. Čisto odkrito Vam povem, gospodična Matilda, da nikoli nisem mislil, — da niti od daleč nisem imel namena, — (hipoma razjarjen) skratka, to je silovito . . . . Povejte mi, zakaj me tako preganjate —?

Gornik. Nikoli v svojem življenju se nisem mislil ženiti. Kaj mi bo ženitev? Kdo pa je dejal, da se mislim ženiti? Nikoli ne, — noben se v naši {77} rodovini še ni ženil. Tudi jaz ne! Nikoli ne! Enkrat za vselej ne!

7. prizor.

Gornik (gleda začuden proti durim, mirno). Sam vrag vedi, kaj je bilo to. Tod okoli živé ljudje čisto posebne vrste. Ukvarjajo se s čudnimi stvarmi ter me vlačijo vanje po nerazumljivi poti. — Peter! (Sluga vstopi s pismi in časniki.)

Gornik. Pospravi jih! (Sluga odide; Gornik pregleduje pisma.) »Narodov blagor!« . . . . Ahm . . . . »S pomočjo Vaših znatnih sredstev in Vašega nenavadnega vpliva« . . . Ahm! . . . »Grozd . . . sebičnež . . .« Ahm . . . »Gruden kujón!« . . . Ahm! . . . Profesor Kremžar . . . Kdo pa je ta profesor Kremžar? Rad bi sleparil na svojo roko, — poseben človek, ta profesor Kremžar . . .! (Vzame drugo pismo, se strese.) Fej! Kdo me je takrat premotil? Ta ženska ima nekaj nenavadnega v sebi. In njen mož . . . kakšen lopov! — (Sluga vstopi.)

8. prizor.

Kremžar. Prišel sem, blagorodje, da se razgovorim z Vami zaradi zelo važne in ob enem delikatne stvari.

Kremžar (séde na levi). Gotovo Vam je že znano, kakšni žalostni časi so napočili za naš ubogi narod. Nikjer pravega delovanja, nikjer resnobe, nikjer nesebičnosti. Kamor se ozremo —

Gornik. Oprostite, gospod profesor, — ali jaz Vas zagotavljam, da nisem zakrivil tega. Popolnoma nedolžen sem v teh stvaréh.

Kremžar. Ne . . ne . . ne . . blagorodje, kako pridete do tega, da bi Vas dolžil? Čisto narobe. Samo Vi ste naša nada, Vi ste takorekoč edini steber, na katerega se naslanja naše polrazpalo poslopje . . . Dovolite, prosim, da govorim zaupno in povsem odkritosrčno. Nekoliko sem Vam bil že namignil v svojem pismu, — samo nekoliko, zakaj delati se mora oprezno . . oprezno . . oprezno . .

Kremžar. Vi ste torej popolnoma mojih nazorov; to me neskončno veseli. Ni lepšega kot če se ljudje strinjajo med seboj. Ali da govoriva o stvari sami. Doktor Grozd — {79}

Kremžar. Dà . . doktor Grozd je prava kazen božja za naš narod! Kakšen sebičnež! — Ali mislite, da mu je res kaj sveto, — narodov blagor na priliko? (Zaničljivo.) Ah! — On misli samo nase, na svoj trebuh, na svoj nos.

Kremžar. Nenavadno! — In doktor Gruden — tudi on je takorekoč šiba božja za narod. To je potuhnjenec, plazi se okoli in polni svoj žep. Za gnilo hruško bi prodal ves narod in njegov blagor . . In da pogledamo dalje, — kakšni ljudje so to? Sami potepuhi, vsi do zadnjega. Kričé in se pehajo in se preganjajo, toda kurijo le zategadelj, da se grejejo sami . . . Lahko si mislite, kakó je v takem času poštenemu človeku pri srcu. Kaj bo z narodom, prašam Vas?

Kremžar. Vidite! — Moj načrt je tak . . . ali pred vsem: tajno, tiho, polahko! Samo ne nobenega trušča! . . . Združijo naj se vsi zmerni, trezni, resničnorodoljubni elementi — z Vami na čelu . . .

Gornik. Ah ne . . . ne . . . ne! . . . Jaz, oprostite, nisem bil še nikoli na čelu, ne maram tega . . .

Kremžar. Gotovo, gotovo, razumem Vas. Ne javno seveda, — Vi stojite zad, močna opora, naš steber, takorekoč podlaga vsemu . . . {80}

Kremžar. Seveda sem njegov prijatelj, — in Grudnov tudi. Zakaj bi ne bil njihov prijatelj? — Toda . . .

Gornik. Kaj hočete od mene? . . . (Se okrene.) Peter! (Sluga vstopi.) Ali si že pospravil kovčege?

9. prizor.

Kadivec. Dober dan! — Nobenih obširnih besed! Pomenimo se kar na kratko in brez ovinkov . . .

Gornik (Kremžarju). Nič, nič, gospod profesor, le nikar o teh stvareh, jaz sem nedolžen nad njimi.

Kremžar (slovesno, odhaja). Dandanašnji na svetu ni več nesebičnih ljudi, ki bi hoteli zastaviti svoje moči in svojo skrb za narodov blagor. Jaz si umijem roké.

Gornik (razjarjen). Ali jaz, gospod profesor — (Kremžar se pokloni in odide.) {81}

10. prizor.

Gornik (zamahne z roko za Kremžarjem). Nikoli še nisem bil razjarjen, ali časi so se čisto spremenili . . . Vidva sta poštena človeka, sédita prosim! . . .

Kadivec. Nisva poštena človeka in torej ne sedeva . . . Prosim, poslušajte natanko, kaj Vam zdajle povem: Vi, gospod Gornik, ste čisto navaden slepar!

Kadivec. Vi ne veste? (Razjarjen.) Ali Vam nisem rekel, da se lotite Grudnovke in da pustite druge ljudi pri miru?! Grudnovka je Vaša ženska, vanjo se zaljubite! Zakaj se ne zaljubite vanjo?

Kadivec. Prav nič! Nobenih prigovorov! — Ali ste slišali kaj sem Vam rekel? Slepar! Stvari so torej jasne, — jaz ali Vi. — Dovolj! Z Bogom! (Odide.)

11. prizor.

Ščuka (sede mirno). Pustite ga; njegova zunanjost je malo čudna . . . Ali niste sinoči pri Grozdovih nekaj govorili zaradi tiste punce, Matilde? To ga je razjarilo. On je namreč vanjo zaljubljen.

Gornik (ljut). Ali kaj morem jaz — —? Nikoli nisem nič govoril, z nikomur, o nobeni punci! Kaj me briga, če je on zaljubljen! (Sede, resignirano.) Ah, sam Bog vedi, kakšna je moja usoda! . . .

Ščuka. Tem bolje, če niste govorili. Kadivec bi se namreč rad streljal z Vami.

Gornik. Streljal? (Vstane.) Peter! (Sluga vstopi.) — Pospravi kovčege! — (Sluga odide.)

Ščuka. Gospod Gornik, ne jezite se, ali svetoval bi Vam čisto prijazno — nekaj pametnega.

Ščuka. Pojdite odtod, — skrijte se v varen kraj, kjer ni ljudi, — ali če hočete ljudi, pojdite daleč, kolikor mogoče daleč.

Ščuka. Meni je hudo in težko . . . Vi ste tuj človek . . . videl sem Vas komaj parkrat in samó postrani. Ali ugajate mi, ker kažete odkrito, da skrbite samo zase in da samo zase živite. Meni je zelo težko.

Gornik. Res, če se premisli, je življenje dandanes žalostno in dolgočasno . . .

Ščuka. Dolgočasno nazadnje ni; preveč je zlobe in neumnosti na svetu, da bi moglo biti dolgočasno . . . Ti ljudje, ki jih vidite tod okoli, niso {83} najhujši. Delajo zase, skrbijo zase, fraze so jim samo potrebno orodje, in zdi se jim celo, da je to orodje pošteno. Ne zaradi teh ljudi, ki mislijo, da so narod, in ki se vedejo tako neizmerno smešno . . ne, — zaradi teh ljudi bi človeku ne bilo hudó. Kolikor škodujejo, škodujejo večji del drug drugemu. Ali v senci teh ljudí, pod njih široko razprostrtim plaščem se godé žalostne stvarí. Tisti mistični narod, ki govore o njem, in ki ga nihče ne pozna, leži na tleh že od zdavnaj, in na bolnem telesu glojejo črni hrošči.

Ščuka. Črni hrošči. Ne pomaga nič, izglodali ga bodo. Nikogar ni, da bi jih prepodil odkrito in predrzno. Bolezen je že zelo nevarna . . . Ali pojdete od tod? Tudi jaz bi šel rad.

Ščuka. Ali je nekaj čudnega. Če bi prestopil samo prag te zaduhle hiše, takoj bi se vrnil . . . Zadnje dni me je obšla nenavadna melanholija. Sprevidel sem namreč, da nisem nič boljši od drugih, da se lažem, kakor drugi.

Ščuka. No, jaz sem tega življenja sit. (Vstane.) Rad bi napravil čisto poseben korak, moja noga je pripravljena. Toda glejte, — ne grè. Treba je, da me kdo sune, samó nekoliko sune, samó na lahko, in potem bi šlo. {84}

Gornik. Živite pri miru! Vi ste izmed tistih, ki živé jako hitro in se obesijo, če ugledajo slučajno kako vrv.

Ščuka. Torej je tako usojeno . . . Ali naj bo usojeno: — predno se stvar izpolni, rečem Vam, predno se stvar izpolni! (Vstane, razburjen.) V vsakem človeku je nekaj človeka, resnično! In kedar se ta človek vzbudi —! To boste gledali. Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v sužnjih kralj! Dragi moj, kadar ne bo več »naroda«; kadar bodo samó ljudjé, samí svoji, predrzni in ponosni; . . . kralji v cunjah! Takrat ne bo več tega naroda, ki caplja na različnih uzdah, ki je na prodaj za groš, za uslužen smehljaj! . . . —

Ščuka. Ker mislim, da je čas prišel. Dobro bi bilo, da bi bili ljudje malo bolj vznemirjeni. Mirna voda smrdi. — (Po kratkem odmoru, nenadno.) Ali pojdete od tod? . . .

Gornik. Seveda pojdem. Če Vam je drago, spremlajte me. Jaz imam rad kratkočasno družbo.

Ščuka. Ne morem. Takó bi ne dobil priložnosti, da se obesim. (Sluga vstopi.)

12. prizor.

Gornik (vznemirjen). Ne hodite, prosim, — rad bi govoril z Vami . . . V to sobo prosim.

13. prizor.

Grudnovka. On je bil pri Vas in takó ste videli, kar sem Vam hotela povedati in česar Vam nisem povedala. Ali niste videli ničesar?

Gornik. Jaz . . . da govorim naravnost . . . ali ne izvolite sésti, milostiva?

Grudnovka. Torej niste videli ničesar in . . . (po kratkem odmoru in afektirano otožno) morda je prav takó. (Živahno, močneje.) Dà, prav je takó, prav je, da niste videli in da niste razumeli. (S posebnim humorjem.) Kaj ste napravili, kar ste tukaj! Čas je, gospod Gornik, da končate te stvarí . . .

Grudnovka. Torej ste uvideli sami, da niste prinesli sreče . . . Res, gospod Gornik, Vi niste prinesli sreče. Storite karkoli, z veseljem se Vas ne bodo spominjali . . .

Grudnovka. Gotovo ne . . . Ali kar je glavno, — pozabite na tisto uro! To sem Vam hotela povedati in zato sem prišla k Vam . . . Pozabite na tisto uro! Ker je bil moj mož pri Vas, lahko čutite, zakaj Vas prosim tega . . . . Takrat je bil mrak . . .

Grudnovka. In rože so bile na mizi . . . Moj mož je bil pri Vas in zato lahko čutite, zakaj ne smejo biti rože na mizi . . . Ali potujete daleč? {87}

Grudnovka. Glejte, Vi ste srečen človek . . . Kdor je tako ustvarjen, diha lahko ta zaduhli zrak; ali zame je pretežák . . . samó časih, kedar je mrak in kedar so rože na mizi — —

Grudnovka. Dà, takrat mi je dolgčas, in to lahko čutite, če se spominjate, da je bil moj mož pri Vas. Zdi se mi namreč časih, da bi tega ne bilo treba, — da bi lahko tudi v mojih sobah cvetelo vse polno rož . . . Ali tega ne bo nikoli . . . zdaj nikoli več . . .

Grudnovka. Zdaj nikoli več . . . Samo ena sama lepa minuta je bila, in komaj porojena, je že padla v blato . . . A to čutite sami, če se spominjate, da je bil moj mož pri Vas . . .

Gornik. Dà . . . mogoče . . . jaz pojdem kamorkoli . . . Kamor želite . . .

Grudnovka. Tam je nebo visoko in zrak je čistejši. (Vstane.) Nič drugega. Pozabíte torej na tisto minuto in pozabíte, da se je omazalo, kar je bilo na nji. Dajte mi v slovó kozarec vodé . . .

Gornik (vzame z mize kozarec vode, ga ji hoče dati, ali kozarec mu pade iz rok; razburjen jo hoče objeti). Jaz ostanem . . . ostani! . . . {88}

Grudnovka (se mu smehljaje izvije). Zdaj ni mrakú . . . in tukaj ni rož . . . Ali lahko bi bilo vsega, zató ostanite!

14. prizor.

Grozd (zelo veselo). Dober dan, gospod Gornik . . Ah . . klanjam se, milostiva . . .

15. prizor.

Gornik. Dà, dà, dà . . . Oprostite, da se malo poškropim; vroče mi je . . . (Odide.)

Grozd. To je satan! Kdo bi si mislil? Naravnost k njemu pride. Ali je prepozno, dušica, prepozno . . .

Grozd. Naše mreže so bile solidnejše. (Gornik se vrne; Grozd vzame papir iz žepa.) Ali ste čitali? Kakšni komedijanti! Gruden tega ni pisal . . rajši njegova žena. In s tako gnilo vádo lovijo svoje piškurje! Mi jim bomo zapeli! Mi jih bomo navrtali z drugačnim svedrom . . . Kaj mislite, gospod Gornik? Zdaj prihajajo naši dnevi! In Vi, Ščuka, pripravite se brž na odgovor! Ta »poziv na narod« se mora osmešiti, raztrgati . . . Vi znate take rečí. Brez pardona, kar z gnojnico po njih, da bodo smrdeli sto klafter naokoli . . .

Grozd. No, prosim Vas, kakó pa naj jo zdaj pustim pri miru? In, ko bi mogel, ne bi hotel. Ne, ne, — ravno zdaj se čutim zdravega in imenitnega, kot še nikoli. Šele, kadar vidi nasprotnika, spozna človek, da je močán. Kaj so mislili? V svoji neumnosti so zakopitali po meni, pa naj kopitajo brez nehanja, razkopítnili me ne bodo . . . Ali imate vina, gospod Gornik?

Grozd. Za ta čas prevzamem gnojnico jaz sam. Nekaj lepega je v psovanju in zabavljanju. Ali ne v tihem, mežikajočem, kakor je Vaša navada, Ščuka. Vi se smehljate, kakor bi hoteli reči: »To Vam je tepec, to vam je kujón!« — toda ne rečete! No, treba je reči, — zakaj prvi pogoj poštenemu zabavljanju je jasnost . . . . (Sluga prinese steklenico, Gornik natoči.) Bog Vas živi, gospod Gornik, stari {90} prijatelj! Vi ste naša opora in naše upanje v tem krasnem boju . . .

Grozd. Takó je. — Jutri spustimo med ljudi proklamacijo. Ali nič medlega in slabotnega. Kdor govori, naj govori glasno in razločno. (Ščuki.) Poiščite tisti stari program ter ga pogrejte. V programih je nekaj slovesnega in slovesnost deluje na ljudi. (Ščuka vstane.)

16. prizor.

Grozd. Poklical sem k Vam za danes nekaj uglednih mož, da se pogovorimo resno in natanko o nadaljnem postopanju in o čvrstejši organizaciji —

Grozd. Nobenih prigovorov, gospod Gornik. Jaz poznam Vaše srce, vem, da ne marate škandalov . . . Ali v škandale se Vam ni treba vtikati, poskrbimo jih samí. Vi ste takorekoč naš ščit. {91} Udarci bodo leteli seveda tudi na Vas, ali ne ozirajte se nanje. Saj ste optimist: — in nazadnje je res celó v klofutah nekaj prijateljskega in blagohotnega. Samó razumeti jih je treba. — Tudi jaz sem optimist. (Pije.)

Grozd. Posebno zadnje čase. Dajte mi roko gospod Gornik . . . Ta boj me je neizmerno popomladil. To je življenje, ki ga je vredno živeti. In vse, kar se je zgodilo, je Vaša zasluga, dajte, da Vas zahvalim iz dna srca.

Grozd. Samó zaradi Vas se je zgodilo, kar se je zgodilo. In prav je, da se je zgodilo. (Pije.) Bog Vas živi, gospod Gornik! Kako so Vas zalezovali od prvega trenotka! Vi niti vedeli niste, v kakšni nevarnosti ste živeli. Povsod so Vam bili za petami . . . Ali moja roka, moja roka, gospod Gornik, je čvrsta. Toda ne mislite, da sem špekuliral na Vaše bogastvo, na Vaš vpliv v tistih visokih krogih. Morda mimogredé! Ko bi se nihče ne pulil za Vas, bi Vas bil pustil najbrž tudi jaz pri miru. Takó pa je bila stvar drugačna.

Grozd. Jaz vem, kaj nameravate. In, — dajte mi rokó še enkrat, — meni je veselo pri srcu. Sam vrag vedi, kako je bilo, — a slutil sem v tistem hipu, ko sem Vas prvikrat ugledal, da se {92} mi je odprla steza navzgor. Trden sem sicer dovolj, da bi lezel sam po tej poti, in morda bi kam prilezel; a vendar je boljše, če ima človek pripravno palico. Zakaj bi se trudil, če gre brez truda? In glejte, — zategadelj mi je tako zelo prijetno, da stopiva v intimno razmerje in v sorodstvo. Tega si skoro nisem upal želeti, prišlo je samó ob sebi.

Grozd (pije.) In zdaj sem močan, tako močan, da bi mi bilo dolgčas brez bojev. Moje žile so do vrha polne krví . . . Krasno je, če ima človek sovražnike . . .

17. prizor.

Grozd. Dobrodošli prijatelji, le sédite. Takoj pričnemo s stvarjo. Kaj mislite, gospod Gornik? Najprvo zaradi proklamacije . . . Gospod Gornik, povedati nam morate svoje mnenje gledé glavnih potez našega programa. Brez Vas ne storimo odslej ničesar . . . Pozabil sem Vam povedati, da ste bili včeraj izvoljeni predsednikom centralnega odbora —

Grozd. Ne bojte se, ne bo Vam treba nič delati. Vi imate napačne pojme o takih predsedstvih. {93}

18. prizor.

Grozd. Nič ne dé, programov je veliko, — ta ali oni, je naposled vseeno. Treba je samó, da so besede dolge in lepe.

Grozd. Ne blédite, kaj Vam bo dostojnost in poštenost v današnjih časih?

2. obč. svetnik. Treba je, gospôda, da se v teh težavnih časih, ko je v nevarnosti narod in njegov blagor, združijo vsi dobro misleči elementi v krepko falango. V prvi vrsti nam je treba značajnosti . . . Izginejo naj vse osebne težnje, vse intrige —

Grozd. Kaj bi o tem — saj smo sami! Pustimo značajnost, kjer je, in govorimo o pametnih stvaréh!

Kremžar. Jaz mislim, da je govoril gospod svetnik zelo pametno. (Gorniku, zaupno.) Oprostite, gospod Gornik, — takrat me je nekaj premotilo, {94} Bog sam vedi — hipoma mi je seglo v glavo nekaj neumnega. Ne hudujte se, prosim! . . .

Grozd. Vse tiste dostojnosti, značajnosti in tako dalje nam ne koristijo nič. Govorimo jasno: — treba nam je denarja. Za drugo bom skrbel sam. Posebno Vi, gospod profesor, se ne delajte idealnega; — kaj mislite, da Vas ne poznam?

Grozd. Nič pregrešnega, — toda čemu prihajate s frazami? Sploh Vam rečem vsem skupaj, ne lazite po prstih za mojim hrbtom. Ni ga rodila mati, ki bi bil v stanu, da me prevrne. Zapomnite si to! — In zdaj dovolite, da Vam razložim svoje načrte, kar se tiče našega glasila, agitacije in sploh našega delovanja . . . (Hipoma.) Tudi Vi, Ščuka, si zapomnite, da ste moj sluga, moj hlapec in drugega nič! Jaz vem dobro, da ste te dni zeló kolébali. Na Grudnovem pragu se še poznajo Vaše stopinje. Ali jaz tega ne trpim. Vi ste moja roka, del mojega telesa . . . . Odvezal se mi je čevelj, gospod Ščuka, — sklonite se, ter dokažite svojo udanost! . . . (Ščuka se skloni in zaveže Grozdu čevelj.)

Ščuka (vstane). Ozrite se zopet k meni. (Vzame kozarec v roko.) Dovolite, da dvigam čašo v tem slovesnem trenutku. Hrepenel sem dolgo in zelo iskreno po majhni brci, po človekoljubni klofuti. Zakaj {95} človek je slab in brez brc bi ne bilo poštenja in brez klofut bi ne bilo dobrih del . . . Očital Vam ne bom ničesar, oj vi ljudje častivredni. Kdo vé, kaj je greh in kaj je čednost?! Ali v tem slovesnem trenotku, ko se poslavljam od vas, mi je milo pri srcu. Pritegnite svoje pasove, in kdor še ni povečerjal, naj opravi hitro. (Grozdu.) Opravite hitro in sezite v roko svojim sovražnikom. Vašo polno mizo bodo zasedli tisti pozabljeni hlapci, tisti zavrženci in razcapanci. Raztrgajte svoje proklamacije, otresite se skrbi za narod in njegov blagor! Zakaj »naroda« ni več! In ni več hlapcev, in ni več zavržencev . . . Milo mi je pri srcu, ko Vas gledam pred sabo, tako smešne in majhne, polne skrbi za vseobče blagostanje, in če pomislim, da se poslavljam od Vas za zmirom, in da Vas ostavljam brez varstva in brez pomoči. Spominjajte se name, če tudi z otožnimi občutki, in kadar pride tisti veliki čas, pomislite, da je moral priti . . . (Izpije in odhaja.)

Grozd (skrajno začuden, grè za Ščuko, obstane med vratmi). Norec! . . . . Zavezal mi je čevelj na levi nogi! . . . (Obstane, zamišljen, skoro preplašen.) {96}

ČETRTO DEJANJE

1. prizor.

Kadivec (vstane). Ah! ona je bila pri njem! Na ta način je vse jasno. Kaj bi govorili!? Milostiva, dovolite, da Vas ostavljam za zmirom — —

Matilda. Napósled, — midva itak ne govoriva. Oprostite, gospod Kadivec, nisem govorila z Vami!

Kadivec. Jaz tudi ne . . . (Razjarjen.) Sploh, — kaj imate opraviti z njim? Čemu ga nadlegujete; pustite ga pri miru in tudi on Vas bo pustil pri miru. Jaz Vas poznam do nohtóv!

Matilda. Kakor hočete . . . Jaz nisem rekla ničesar, — čemu sploh to prerékanje?

Katarina. Ali, saj je jasno. Gornik pojde; če je povedal sam, da pojde, torej pojde . . .

Katarina. Ali saj vendar pojde . . . Papa ima čudne misli . . . Bog vedi, kaj mu je prišlo na pamet . . .

Kadivec. Nič neumnega ni prišlo stricu na pamet. Jaz ne bom miren, dokler tega sleparja ne spremim na kolodvor.

Kadivec. Ti seveda govoriš zanj, nič čudnega. Toda oprostite, gospodična Matilda, nisem govoril z Vami . . .

2. prizor.

3. prizor.

Kadivec. Ah, to je neznosen človek, — literat! . . . (Z drugim glasom.) Jaz Vam povem čisto odkrito, da bom tega sleparja, Gornika namreč, ako hitro ne pojde odtod — skratka, povem Vam, da imam velike načrte . . . Če ne jaz, on tudi ne! Takó je ta reč! —

Kadivec (razjarjen). In jaz pravim, — moja volja, in ravno moja volja. Tebi seveda ni do mene, — ali to je vse eno.

4. prizor.

Grozd (začuden). Gospod doktor?! (Zamahne.) Ti, Fran, dobro bi bilo, da bi malo več študiral. Potépaš se okoli brez dela. In vrhutega se mi zdi, da se ukvarjaš z neumnostmi.

Grozd (gleda začuden za Kadivcem). Ah! . . (Matildi.) Kakšna si, Matilda? Gostje pridejo.

5. prizor.

Grozd (gleda začuden za Matildo). Ah! . . . (Hodi gor in dol, sede.) Čudno je to življenje . . . Nikoli mi še ni bilo prišlo na misel, da bi spal popoldne, na večer. Ali danes me je obšla posebna utrujenost.

Grozd. Bolan? . . . Ne. Samo leglo mi je nekaj na prsa, na róke, na nóge . . . Ali je bil kdo tukaj? . . .

Grozd. Bog z njim. (Po odmoru.) Čudno je to življenje, čisto neumno mi je pri srcu . . . Pomisli, kaj se mi je sanjalo, ravnokar, pred pol ure. (V ospredju, govori počasi in zamišljeno, bolj zase.) Plezal sem visoko, visoko, zmirom višje; vsi drugi so bili globoko pod mano; tisoč glav, same svetle plešaste glave — ves slovenski narod. In jaz plezam. Ali kakšna budalost, — plezal sem na strm stolp, — z rokami in nogami . . . Ko priplezam gor — pomisli! — ko priplezam gor, zapazim, da sem v sami srajci. Držim se z desnico, a z levico se zakrivam, tiščim srajco k sebi; — no zmirom so se videle moje nage noge in sram me je bilo . . . . {103} Ozrem se dol, naskrivoma, čez desno ramo. Tam doli so se grozno smejali, impertinentno so se smejali. In celó Gornik je bil med njimi, — in jaz, pomisli, v sami srajci! Takrat huškne, Bog ve odkod, nekaj mrzlega krog mojih nog. Stresem se, pobrcam na lahko, huškne drugič, čez stegna . . . . brrr . . . čez ledja, po hrbtu navzgor, po hrbtu navzdol . . . Šlo je hitro, kakor miš . . . Ali miš je rasla, stopicalo je po meni z mrzlimi podplati, in podplati so bili večji in večji. To ni bila več miš, — bilo je, — vrag vedi, kaj je bilo! . . . Primem z levo roko, zagrabim, vlečem . . . toda pomisli, takrat se mi hipoma izvíje! Ali je bila to miš? Ni bila miš, — tisti blazni Ščuka je bil! In me gleda z velikimi očmi in pravi: »Kaj pa delate tukaj gori, striček?« Gleda me naravnost v obraz in se smeje. »Kaj pa delate tukaj gori, striček?« — pravi »saj Vi niste narod!« — In me gleda in se smeje. »Kako boste narod« — pravi — »ko ste v sami srajci!«

Grozd. Leglo mi je na prsa . . . Ali ti nimaš sočutja z mano, v najtežjih urah se ne brigaš za moje skrbí . . . .

Grozd. Napravi mi gorkega vina. — Obšla me je malodušnost, mraz me je obšel. (Katarina odide.) {104}

6. prizor.

Grozd. Kako se je to čudno spremenilo; čez noč se je spremenilo! . . . . Ščuka mi je zavezal čevelj na levi nogi, — takrat me je zazeblo, in zdaj me zebe . . . Kaj sem mu storil? Kar padlo je vse iz mojih rok, sam Bog ve, zakaj, sam Bog ve, kedaj . . . Gledam, — ali moje oči so čisto drugačne, vse je nejasno, in polno strahov je, kjer jih ni bilo nikoli . . . Zakaj mi je zavezal čevelj na levi nogi? . . .

7. prizor.

Grozd (začuden). Dober dan! . . . Čemu prihajate k meni, kaj niste pri Grudnu?

Klander. Jaz? (Zamahne.) Ah, prosim Vas! . . Kakó to, da bi bil pri Grudnu? Nikoli nisem bil pri Grudnu! Kaj mi je do njega?

Grozd. Hm! hm . . . Ali mislite, da niso dobre njegove šanse? Ali mislite, da se izpodtika, da se podira?

Klander. No! — Slepar naj bi še bil, saj smo vsi sleparji, — ali naj bi ne bil neroden . . .

Grozd (séde, radoveden). Pravite, da je neroden? Kakó pa se je izpodtaknil? {105}

Klander. Neroden je. Kakšna je bila njegova revolucija? Vstal je in zakričal, ljudje so poslušali . . . a nato séde in pije svoje pivo, kot da bi se nič ne bilo zgodilo . . . Blamiral se je . . . Kadar se kakšna stvar začne, se ostane pri stvari . . . Jaz se napósled nič ne zanimam zanj . . Naj dela po svoji pameti!

Grozd (vstane). A kakó, razložite mi — — Ta reč me nenavadno zanima . . .

Klander. Ni nič, se ne da natanko razlagati; omagal je; kri se mu je ohladila; prijel je ter izpustil . . .

Klander. Nima tiste velike eneržije in spretnosti še celó ne . . . Že je držal Gornika za komolec, pa se mu je izmuznil, na lepem se mu je izvil iz rok . . . Vi ste vse drugačen mož . . .

Klander (smehljaje). In spretnost . . . Prišel sem na tihem, gospod doktor, nanagloma, da me ne prehité . . . Častitam Vam, gospod doktor . . .

Klander. Seveda, seveda . . . ali jaz nimam nobenih skritih misli . . . Prepričan sem, da boste rabili svoj vpliv samo v narodov blagor. Toda spretno ste ribarili . . . Jako dobro ste ga zalotili . . {106} No, Vaša nečakinja je lepo dekle, — zakaj bi je ne vzel? To je povsem razumljivo . . .

Grozd. Ah da . . . da, tako je torej . . . in Vi ste se zato požurili . . . (Hipoma bolj energično in dostojanstveno.) Jaz nisem nič ribaril, gospod Klander. To je prišlo, kakor pride med mladimi ljudmi. Vi ste že od nekdaj navajeni tistih posebnih izrazov . . Hvala za častitke, gospod Klander. —

Klander (ponižneje). Nisem Vas mislil žaliti, gospod doktor! Govoril sem iskreno, kakor s starim prijateljem . . . Ali zagotavljam Vas: z Grudnom nisem imel nikoli nič opraviti. Niti brigal se nisem zanj . . .

Grozd. Dobro, — nič Vam nisem očital . . . In ljudjé govoré zelo o tej stvari?

Klander. Oprostite, gospod doktor, da sem Vas vznemirjal, in bodite uverjeni, da je moja udanost trdna in iskrena.

Grozd. Dobro, dobro . . . Z Bogom, gospod Klander. — (Klander odide.) {107}

8. prizor.

Grozd. Taka je torej ta reč! Takrat se mi je zgodilo, kakor nikoli v življenju. Misel mi je padla iz neba, — čisto nepričakovano in brez povoda, — in nisem se je otresel . . . Zakaj bi se moralo to zgoditi? Kakó sem prišel do tega, da se oženi Gornik z Matildo? — Čisto na lepem, najmanjšega znamenja ni bilo . . . No, zakaj bi se ne oženil z njo? Kaj ga ovira? — Slovesen trenotek je bil, ko mi je padla tista misel iz nebá . . . Tukaj so vrata, tukaj je pot . . . Stvar je čisto jasna in ne more biti drugačna . . . . (Séde.) Bog, jaz sem slab in bolan . . . Kakšni čudni dvomi . . . Kakšna premišljevanja! . . . Ob tej uri, ko ga pričakujemo, da pride v fraku in v belih rokavicah . . . O Bog, — zakaj mi je zavezal čevelj na levi nogi? (Vstane, pri durih na desni.) Matilda!

9. prizor.

Grozd. Danes se bo dopolnila tvoja usoda, Matilda! — Sédi. — Ali si že kdaj premišljevala {108} o svojem življenju, o prihodnosti, o nalogah, ki te čakajo? —

Grozd. To ni bilo lepó od tebe, zakaj čakajo te velike naloge. Življenje, kakoršno si živela doslej, je bilo zelo otročje in površno. Človek ni na svetu samó, da živi. — Ali si mislila kdaj na možitev?

Grozd. Hm! . . . Da govoriva o stvari. — (Hladno in odločno.) Danes pride Gornik, — pride namreč tebe snubit . . . (Hipoma se nečesa domisli, zase, neodločno.) To se pravi . . . vrag vedi . . . ali meni je slabo, zares slabo. Zakaj mi je zavezal čevelj na levi nogi! . . . (Zamahne, — trdo.) Pride te snubit, na vsak način, nič drugega. In ti mu boš odgovorila tole: »Dragi gospod Gornik, počastili ste me nenavadno in tako Vam torej s posebno radostjo« — — ah, neumnost! Odgovori mu, kar mu hočeš, ali dostojno, pametno, meni na veselje! . . .

Grozd. Gotovo. Ko bi ne bil smešen, bi te ne snubil . . . Jaz sem napravil to reč z veliko skrbjo, kot tvoj drugi oče in varuh. Upam, da si mi hvaležna, kakor se spodobi . . . Nocoj torej te zasnubi, — jutri pride potem v fraku in rokavicah. {109} Hm . . . jutri . . . to je vsekakor malo čudno . . . Vrag vedi, kaj mi je leglo na prsa . . .

Grozd. Kdo je govoril o tem? — In kadar te povpraša o tistih rečéh, ne povési oči; to je starinsko . . . Hm . . . čudno je kljub temu . . . (Odhaja.)

Matilda. Jaz Vam rečem, striček, prosim, nikar se ne hudujte — (Grozd odide.)

10. prizor.

Matilda (smejé). Ali, saj pojde! — Čisto nič se ne bo zgodilo . . . Fran, ti si tako vznemirjen . . . in take malenkosti te vznemirjajo . . .

Kadivec. To niso malenkosti . . . Toda resnično, Matilda, jaz sem zeló nedostojen. (Gre k nji, iskreno in prisrčno.) Matilda, ti dušica, to res niso malenkosti . . . Nič se ne bo zgodilo . . . Gotovo, zgodilo se ne bo nič. Toda glej, Matilda, ti dušica moja: — kolikor jih poznam, — edino tvoje srce je pošteno, dobro, neomadeževano . . . In kadar kdo samó pomisli, kadar samó pomisli, da bi ranil tvoje čisto srce in da bi ga omazal, je moje srce v resnici že ranjeno. Če kdo samó pomisli, da bi se te dotaknil, — jaz čutim, kot da bi se te bil {110} dotaknil že v resnici . . . Dokler te ne objamem z obema rokama, trdno in tesno, z obema močnima rokama, — bo moje srce nemirno in bal se bom zate. Jaz se bojim, Matilda, če se ozirajo že na tvojo senco . . . Zakaj, Matilda, dušica, ti ne veš, kakó te ljubim . . .

Kadivec. Zdaj je samó treba, da ta človek izgine. Prej ne bo miru . . . Če le prag prestopi s svojimi nerodnimi nogami, že je vse v neredu. Treba je, da takoj izgine . . .

Kadivec. Seveda sem poslušal, ali to je bilo čisto kaj drugega. Poslušal sem le takó . . . . slučajno . . .

11. prizor.

12. prizor.

Grozd (iz svoje sobe, oblečen in obut). Dober dan, Siratka. Ali ste se me spomnili?

Grozd. Srečni ljudje: kdo Vas more križati? — Pa ste spustili Grudnov frak, je slabo šit? {112}

Siratka. Zeló slabo; že se mu je odtrgal . . . Takoj prvo uro sem vedel, kakó se bo zgodilo. Gruden je premalo odločen, premalo pretkàn. Za majhne intrige je zeló sposoben, ali če se loti kaj velikega, ne opravi nič, — baš ker je majhen in malenkosten . . .

Grozd. Takó ga torej sodite, — po svojih študijah. A zdaj, ko ste dovršili svoje študije, — kakó bo z njegovim listom?

Grozd. Ah, to je imenitno, kako ga zatajujete. Mal vetrec je zapihal, in siromak stoji sam. Vréden je sočutja, boga mi . . .

Siratka. Zagotavljam Vas, da ni imel nikoli zvestih privržencev; to je bila samó epizoda brez pomena. Jaz na priliko —

Grozd. Vi ste samó študirali, da . . . A povejte mi, kaj Vas je tako ostrašilo, zakaj ste pobegnili tako hitro, — po komaj dovršenih študijah?

Siratka. To so bile različne zunanje okolnosti, ki so pričale jasno, da Gruden ni ustvarjen za tako visoko nalogo, kakor si jo je stavil sam in da ni vreden narodovega zaupanja v toliki meri — — —

Grozd. Dà, dà, — in tako dalje. — Prašal sem Vas, kaj je napótilo ovce, da so ostavile pastirja? {113}

Siratka. Pastir je bil preneumen, to je vse. — Lahko bi bil spravil Gornika pod svojo suknjo, ali bedaka je obšla ljubosumnost čisto na lepem . . . Neverjetno! — In pot je bila že takó lepo posejana . . . Če bi bil pameten, bi ga Vi ne bili prehiteli . . .

Grozd. Ali glejte, jaz sem ga prehitel! Imenitno prehitel, — ne? (Gre v stran, zamišljen.) Hm . . . Imenitno sem ga prehitel, seveda . . . Glejte, takó se stvari spreminjajo . . . (Smehljaje.) Ali ste mislili, da sem na tleh? Ali ste že molili zadušnice? Hm? . . .

Siratka (malodušno). Ne, gospod doktor; . . . prosim Vas . . . jaz nisem bil nikoli med Vašimi nasprotniki . . . .

Grozd. Samó študirali ste. — Veste kaj, gospod Siratka, ostanite pri meni. Ščuka je namreč zblaznèl.

Siratka. Dà, gospod doktor, z veseljem. To, oprostite, je bil pravzaprav povod —

Grozd. Ha, ha, ha . . . Vi ste res značajen človek; upam torej, da ste dober žurnalist . . .

Siratka. Ali kar se tiče Ščuke, — je škoda tega človeka. Kljub vsemu sočutju bo treba nastopiti odločno proti njemu. Nikakor se ne sme dovoliti, da bi taki nedostojni, samovoljni ljudje {114} prodajali svoj strup med narodom in rušili tiste svete ideale — —

Siratka. Dà, — toda kadar gre za narodov blagor, neha vsako prijateljstvo . . .

13. prizor.

Grozd (veselo vznemirjen). Ah, blagorodje, zelo ste me razveselili. Prosim blagorodje. (Ponudi mu stol.) Pričakoval sem Vas nekako s strahom . . . . Z Bogom, gospod Siratka, z Bogom! —

14. prizor.

Gornik. Prišel sem na Vaš dom s posebnim opravkom. Ali bi ne mogel govoriti z gospodično Matildo?

Grozd. O, dà, dà . . . seveda, takoj, blagorodje . . Verjemite mi, že sem mislil, da je vse pri kraju. Zgodilo se je z mano nekaj čudnega . . . Po tistem neumnem trenotku, ko mi je zavezal čevelj na levi nogi — —

Grozd. Dà, čudno je bilo; ko je zaprl vrata za seboj, je leglo náme, . . . na prsa, na obraz . . . Takó so trenotki, sami ob sebi brezpomembni, ki človeka umorijo, a sam ne vé, kakó in zakaj . . . Od tedaj so moje misli zelo plašne in žalostne. Glejte, skoro Vas že nisem več pričakoval . . .

Grozd. Ali moj strah je bil neumen . . . Jaz nisem bojazljivec; v svojem življenju se nisem bal nikogar. Bojim se samó, če vidim kaj novega. Kje naj primem? Kakó naj zgrabim? In v obrazu tistega blaznega človeka je bilo nekaj novega . . .

Grozd. Ne . . . ne zmirom. Časih je bil pameten in imel sem ga rad. Mislim, da bi mu oprostil tudi zdaj . . . samó pride naj k meni . . . Tudi plačo mu povišam . . . gotovo, saj je drugače pripraven človek . . .

Grozd. Morda se vrne; jaz bi rad, da bi se vrnil . . . Ali zdaj, — zdaj je vse dobro; vse je dobro zdaj. (Iskreno, strese Gorniku roko.) Vi, gospod Gornik, ste res imeniten človek. Taki ljudje mi ugajajo, oprostite . . . Takó premišljujem, ugibam ves bolan in vznemirjen . . . »Ali pride . . ali ne pride?« In on, — pošten, značajen človek, hodi svojo pot molčé in resno . . . brez velikih komedij, brez sentimentalnosti . . . Vi niste frazêr, in to mi jako, jako ugaja . . . {116}

Grozd. Ne jezite se, dragi gospod Gornik . . Pride mi redkokdaj, ali kadar pride, pride z veliko močjó. Nikoli še nisem govoril tako iskreno, kakor to uro . . . Par dni so bili oblaki nad mojo hišo, ali komaj so padle prve kaplje, — že se je zjasnilo . . Hvala, gospod Gornik! . . (Se obrne v stran in se pogladi po čelu.) In se je zjasnilo . . . . Bog vedi, nisem pil vina, a sem pijan . . To ni zdravo . . (Gorniku.) Dovolite torej, dragi gospod Gornik . . . (Gre proti sobi na desni.) Matilda!

15. prizor.

Grozd (tiho Matildi). Matilda, spominjaj se, kar sem ti rekel . . . Zdaj gre za narodov blagor . . . Ah, neumnost . . . Pazi, Matilda! . . . (Gorniku s posebnim smehljajem.) Ostavljam Vas za par minut, gospod Gornik . . oprostite . . (Odide.)

16. prizor.

Gornik. Gospodična Matilda, razjasniti Vam moram neko stvar, prositi Vas moram oproščenja — {117}

Gornik. Pojdem takoj. — Ali jaz ne bi rad, da bi se spominjali name z grenkim srcem. Tukaj je tako malo dobrih ljudij, in Vi ste med njimi; zato bi mi bilo žal, da bi se Vam zameril. Povem Vam odkrito in po pravici, da nisem bil nikoli zaljubljen v Vas . . .

Matilda. Odkod pa je potem prišla ta neumnost? Kdo pa je sploh govoril o nji?

Gornik. Jaz sem nedolžen . . . (Resno.) Morda je kriva neka posebna stran mojega značaja. Premehak sem namreč. Če mi kdo reče: »Oženi se, prijatelj, meni na veselje!« — pa se oženim . . . .

Gornik. Sevéda. Saj v tem je vsa čudovitost te stvari. Gospod doktor Grozd se je namenil, — prijel me je za róko ter me potegnil za sabo . . . In jaz sem hodil za njim . . . Čemu se je to zgodilo, sam Bog vedi! . . .

Gornik. Ali mi je dejal? . . . Nič mi ni dejal: prijel me je za roko in jaz sem hodil za njim . . . O Bog, žalostno je moje življenje . . . Jaz nimam veselja, ne mirú, ne prijateljev . . . Pridem, in vsujejo {118} se okoli mene, ščipljejo me od vseh straní. Po mojem hrbtu bi lazili navzgor; samó do mojega hrbta jim je . . . Ali jaz ne maram teh stvari. Imam denarja in imam znancev na različnih stolicah in prestolih; za to so me izbrali ljudjé za svojega hlapca, da bi jim služil s svojim denarjem in da bi prosil zanje krog stolic in prestolov . . . Žalostno je moje življenje . . .

Matilda (mehkeje). Gospod Gornik, zakaj se ne skrijete? Zakaj ne pobegnete v samoto, v gozd? Jaz na Vašem mestu bi si napravila vilo visoko gori, kje v gorovju, sredi jelk in skal . . . To bi bilo krasno . . . imeli bi miru in veselja.

Gornik. To nameravam, gospodična Matilda. Hotel sem samó pogledati svet. Po očetovi smrti sem stopil iz hiše, da bi si malo ogledal. Ali svet je strašen. Samó malo ljudij je dobrih in iskrenih, ali jaz se zamerim vsem, poštenim in nepoštenim. Nikar se ne hudujte name, gospodična Matilda.

Matilda. Jaz se ne hudujem čisto nič, gospod Gornik. Samó . . . . prišli ste takó neumno . . . . Zakaj niste rekli takoj, da ne marate zame?

Gornik. Kakó bi mogel reči kaj takega? . . . Hotel sem, toda beseda mi je ostala na jeziku . . . Tudi pobegniti sem hotel že davno; sinoči, predsinočnjem. Ali držalo me je nekaj za suknjo . . . Ah, jaz sem takó mehak, takó neumen, takó len. Ni ga na svetu nesrečnejšega človeka.

Gornik. Gotovo, zdaj pojdem! . . . Domá je pospravljeno vse. Peter je pospravil kovčege; popotna suknja leži na zofi, palica na mizi. Vse je pripravljeno. In kadar pojdem, napravim ovinek . . . daleč na okoli pojdem, da ne zaidem na Vaše stopnice in da mi ne padejo kovčegi iz rok . . .

Gornik. Brez strahú, — takó je zapisano . . . (Vstane.) Gospodična Matilda, če se kedaj spomnite name, nikar se ne zgražajte!

Gornik (otožno). Rad bi dal rokó gospodu Kadivcu. Prosim, gospodična, recite mu, da ga pozdravljam.

17. prizor.

Gornik. Se ne streljam rad; je zmirom nekaj nevarnosti zraven. — Oprostite mi, gospod Kadivec, nikoli nisem mislil nič hudega o Vas . . .

Kadivec. Potujte srečno, gospod Gornik . . . Tudi jaz Vas nisem mislil žaliti . . . ali zakaj ste bili takó nerodni? {120}

18. prizor.

Kadivec. Ah, — tega se je treba otresti; skrajni čas je. Čemu se klativa tod okoli, po teh sobah, Matilda? Zakaj bi ne živela zase, — koga potrebujeva poleg sebe? Jaz sem sit tega življenja . . .

Kadivec. Nič posebnega. To je vendar smešno . . (Vstane.) Bóga mi, šele zdaj, v tem trenotku mi je prišlo na pamet, kako neizmerno neumno je to. Zakaj tičiva pod nadzorstvom? Kdo je kaj storil zame in zate? . . . Zakaj bi si ne izbrala drugega stanovanja? . . Stric naju vzgaja, — kakšna vzgoja! Midva se tudi samá lahko vzgajava!

Kadivec. Preneumno je to! — Ti živiš od denarja svojega očeta, jaz od denarja svoje matere . . . Odvisna nisva od nikogar, — in vendar {121} trepečeva pred tem človekom. Neumno, sakrament!

Kadivec. Ah, hvaležnost! . . . Kadar pride, mu porečem energično: »Gospod doktor, dajte mi račun o svojem gospodarstvu, o svojih stroških, o tisti neumni vzgoji. Jaz sem tega življenja sit!«

19. prizor.

Grozd. Glej, glej . . (Razjarjen.) To je impertinentno. (Matildi.) Kaj sta govorila?

Grozd (prepaden). Kakó, da te ni nič prašal? (Nekdo trka, vstopi Grudnovka.)

20. prizor.

Grudnovka. Dober dan, gospod doktor. (Kadivcu in Matildi.) Dober dan. — (Grozdu.) Prišla sem Vas svarit, gospod doktor! . . .

21. prizor.

Grudnovka. To se ne praša. — Ali mislite, gospod doktor, da so šanse na Vaši strani?

Grudnovka. Torej se varate. Tehtnica je sedaj čisto ravnotežna, niti za betvico niste boljši. Če se pametno ne okrenemo, pademo vsi skupaj.

Grozd. Prišli ste k meni v skrbéh . . Do mene Vam ni nič, to je gotovo; — kaj torej nameravate?

Grudnovka. Do Vas mi res ni veliko; vsak skrbi zase. Ali ravno zategadelj sem prišla k Vam. Naša reč je vzajemna . . . Prosim, poslušajte: — recimo, da se prične boj na življenje in smrt. Doslej smo se greli vsi skupaj pod enim plaščem, in pod tem plaščem se je godilo precej nedelikatnih stvari. Če se prične boj na življenje in smrt, bodo prihajale na dan te nedelikatne stvari; a v svetli luči se vidijo take nedelikatnosti še bolj nedelikatne, kot so v resnici. Nam bi to ne bilo prijetno, — ali bi bilo prijetno Vam?

Grudnovka. Dobro, — tako bi lahko rekli z vsem ponosom, — ko bi imeli za sabo kakoršnokoli zaslombo. Ali glejte, tehtnica je ravnovésna . . Tudi Vam se je izvil Gornik iz rok.

Grozd (v zadregi). Jaz ne mislim nič . . . (Gre korak po sobi, zamišljen, prepaden.) Takó se mi je izvil iz rok . . .

Grudnovka. Treba se je tolažiti. Vi ste bili prav tako nerodni kakor moj mož . . . Nekaj smešnega je bilo na tem razdoru, ali lahko bi se blamirali še bolj . . . Zdaj je čas, da se stvar zakrije in pozabi . . .

Grozd (počasi). Milostiva, jaz Vam nič ne zaupam. Ali ste prišli, da bi spravili iz mene besedo, ali ste me prišli plašit? . . . Danes so bili pri meni ljudje, ki ste jih še včeraj držali na konopcu! . . .

Grudnovka. Ali, gospod doktor, kako govorite? Jutri bodo tisti ljudje zopet pri meni, če zapiha veter le nekoliko na mojo stran. Prišli so k Vam, ker so se zmotili. Ti ljudje bi bili dober termometer, ko bi ne bili tako neumni . . Nevarnost je čisto drugod. Če hočemo ostati, kar smo, namreč narod, je treba, da spravimo svoje stvari pod streho in da se pripravimo . . . . Kaj ste storili Ščuki?

Grozd. Kako ste vi vsi natanko začutili, da me je nekdo ranil, da so se mi zazibala tlà pod nogami. (Razjarjen.) Ali jaz vam rečem, vam vsem skupaj, da to ni moja poslednja ura. Varali ste se jako . . . Kakó me hočete ponižati, kako hodite okoli mene, kakor okoli bolnega otroka! . . . Ali jaz nisem slab, nisem bolan . . . Čemu prihajate s tistimi strahovi? Tudi strahov se ne bojim . . . {125} Kaj morem zato, če mi je zavezal čevelj na levi nogi? Ali sem mu zapovedal? . . . Tudi Vi ste se zmotili! — Kaj sem izgubil v tem času, v teh kratkih dneh? Ničesar nisem izgubil, niti trohice svoje moči . . . Vrnil se bo k meni, skesan in majhen . . . Poznam te ljudi . . . Vrnil se bo goljufan, raztrgan in slab. Jaz poznam te strahove! Mnogo jih je že bilo in vsi so poginili, jaz pa sem ostal . . . Zmotili ste se nad mano, milostiva! Tehtnica je ravnovesna, šanse so enake? . . . Hej! . . . Jaz zakličem, samó pomignem, in narod hodi za mano . . . Dà, neumna je ta slabost; prišla je samó slučajno, od obile večerje . . . Tako ste se zmotili nad menoj, ravno v tej uri, ko stojim višje nego sem stal kdaj prej . . . Gornik se mi je izvil iz rok? . . . Varate se; on ne more iz mojih rok, privezal sem ga z močnimi jermeni . . . Obšlo me je nekaj slabosti, in v tistih trenotkih sem mislil tudi jaz, da drsam navzdol. Ali moja tla so trdna, nenavadno trdna! —

Grudnovka (vstane). Torej pozneje, gospod doktor. Če mislite, da še ni zadnji čas, tedaj potrpimo. Na svidenje!

Grozd. Nisem mislil takó. Naj me pride Vaš mož prosit oproščenja. Lahko mu oprostim, ker nimam od njega ne škode, ne koristi . . .

Grudnovka. Dokler govorite o oproščenju, se o spravi ne more govoriti. Pozneje torej. (Mrači se.)

22. prizor.

23. prizor.

Grudnovka (vstane, odhaja). Prišla sem Vas svarit; varujte se; taki strahovi kakor je Ščuka so nevarni.

Grozd (tišje). Jaz se jih ne bojim . . . (Hipoma neodločno.) Toda . . . zahvalim Vas, milostiva . . . Ali res mislite, da je tehtnica ravnovesna, da je čas skrajen?

Grozd (zamišljen). Leglo mi je na srce, in neče stran! — Z Bogom, milostiva!

24. prizor.

Klander. Zapreti takega človeka! Saj je zblaznel. Na cesti naj ga aretirajo.

Siratka. Slab dovtip je napravil; ali taki dovtipi so nevarni, — vrag vedi, kaj lahko pride iz takih dovtipov. Prosim, čujte: —

Kremžar. Na tak način se rušijo ideali; takó se spodkopuje vera v avtoritete. To bi morala zabraniti vlada! —

Siratka. Čujte! (Velik list papirja v roki.) »Jaz ne govorim za tiste ljudi, ki niso več ljudje s krvjó in mesom, temveč številke v tolpi; ne za tiste ljudi, ki se jim zdé fraze o narodovem blagru, o narodovih idealih, o avtoritetah, tradicijah, zákonih in tako dalje svete in nedotakljive. Zakaj to niso več ljudje, temveč številke v tolpi, brez življenja in brez ponosa . . . Za tiste govorim, ki jim je ljubša cinična resnica, nego blagoslovljena laž . . .« Prosim, poslušajte, ali ni to blazno? —

Siratka. Prosim. — Gospod doktor, prosim. Tukaj meri na Vas, — imenuje Vas indirektno, oprostite, — svinjo.

Siratka. »Doktor Grozd bi bil rad minister ali vsaj dvorni svetnik, — za narodov blagor. Tudi doktor Gruden bi bil rad minister ali dvorni svetnik, — tudi za narodov blagor. Vse, dragi moji, vse za {128} narodov blagor. Kdor dandanes javno laže, — laže za narodov blagor. Kdor govori javno resnico, — ga smešijo in preganjajo ter napósled uničijo, — za narodov blagor! — In za narodove ideale; — ta narod ima namreč ideale — in koliko idealov! Le prestopi se nerodno na cesti, pa stopiš idealu na kurje okó! In kakšni boji se bijejo za te ideale! Ti, dragi moj, nimaš nobenih idealov, niti ne veš, kaj so ideali, tudi tvoj prijatelj jih nima. Ali ti in tvoj prijatelj skupaj se imenujeta narod ter imata ideale! In za te vajine ideale se borita doktor Grozd in doktor Gruden. Doktor Grozd bi dal za te vajine ideale svojo nečakinjo in doktor Gruden svojo ženo . . Za te ideale in za narodov blagor!«

Siratka. »Doktor Grozd in doktor Gruden sta poštena človeka. Zakaj bi ne skrbela zase, kakor skrbimo zase mi drugi? Ti, dragi moj, trguješ s suknjami, doktor Grozd trguje z narodovimi ideali! Razloček je samó ta, da je suknjo težje napraviti in težje zakrpati, nego navaden ideal . . .«

Siratka. V predmestju, v tistih zakotnih gostilnah si je zbral svoje brloge in svoje ljudi . . . Kaj bo iz tega? {129}

25. prizor.

Mrmolja. Gospôda, — gospod doktor . . . . Jaz nisem mislil, da bi bilo mogoče kaj takega v našem pohlevnem, pobožnem narodu . . . Pomislite, prosim . . .

Mrmoljevka. Gospod doktor, v Vaših rokah je zdaj rešitev, je pomoč. In takega človeka ste gojili na svojih prsih, da zdaj s svojim cinizmom podira, kar so zidali najidealnejši naši možje v tolikih in tolikih trudapolnih letih, s sveto ljubeznijo v srcu, polni zvišenih idej, posebno tiste svete ideje, ki dandanes —

26. prizor.

Gruden. Doktore; — stvar je pri kraju, stran z neumnostmi. Zdaj moramo nastopiti energično, vsi skupaj, vsi pošteni in pametni ljudje! . . . Meni so razbili okna . . .

Gruden. Par ljudij, neizobraženih, polpijanih; če so delali iz objesti ali v resnici, — meni ni bilo lahko pri srcu. Jaz se bojim takih ljudij.

Gruden. Slišal sem njegov glas, — smejal se je. Stal sem na stopnicah, — a potem preko vrta k tebi.

Mrmolja. Jaz mislim, da je to eden najvažnejših trenotkov v zgodovini našega naroda.

27. prizor.

(Šipe na oknu zazvenkečejo na tlà, zunaj hrup, smeh in nerazumljivi klici; vsi prepadeni, — hipoma se hrup deloma poleže.)

Glas Ščukov (pod oknom). Gospod doktor, — doktor Grozd! (Počasi, — zelo glasno, razločno, s kratkimi prestanki.) Ali niste čutili, da sem Vas vgriznil, — — ko sem Vam zavezal čevelj na levi nogi? {131} — — Moji zobje so bili — — strupeni. — — Kmalu boste legli na postelj, — — in z Vami bo legel narodov blagor — — in bodo legli narodovi ideali — — Zakaj začenja se boj — — proti blagru naroda — — proti narodovim idealom. — — Do svidenja! —

Grozd. Gospôda, zberite se okoli mene v tem težkem trenotku. Vsi čutimo, da je v nevarnosti najsvetejše, kar imamo, da so v nevarnosti najdražje naše svetinje. Tisti strup, ki ga dihajo že oddavna veliki, propali narodi, se hoče priplaziti tihotapsko v verni, nedolžni naš narod . . . Gospôda — meni je težko pri srcu — ostavite me . . . Siratka, pokličite Gornika . . . on je naša rešitev . . . pokličite Gornika . . . Matilda! . . .

28. prizor.

Gornik (v angleškem plašču, kovčeg v roki, sluga za njim.) Z Bogom, gospod doktor; z Bogom, gospôda; ni mi dalo srce, da bi Vas ne pogledal še enkrat. Z Bogom!

Kazalo

*** END OF THE PROJECT GUTENBERG EBOOK ZA NARODOV BLAGOR: KOMEDIJA V ŠTIRIH DEJANJIH ***

Updated editions will replace the previous one—the old editions will be renamed.

Creating the works from print editions not protected by U.S. copyright law means that no one owns a United States copyright in these works, so the Foundation (and you!) can copy and distribute it in the United States without permission and without paying copyright royalties. Special rules, set forth in the General Terms of Use part of this license, apply to copying and distributing Project Gutenberg™ electronic works to protect the PROJECT GUTENBERG™ concept and trademark. Project Gutenberg is a registered trademark, and may not be used if you charge for an eBook, except by following the terms of the trademark license, including paying royalties for use of the Project Gutenberg trademark. If you do not charge anything for copies of this eBook, complying with the trademark license is very easy. You may use this eBook for nearly any purpose such as creation of derivative works, reports, performances and research. Project Gutenberg eBooks may be modified and printed and given away—you may do practically ANYTHING in the United States with eBooks not protected by U.S. copyright law. Redistribution is subject to the trademark license, especially commercial redistribution.

START: FULL LICENSE

PLEASE READ THIS BEFORE YOU DISTRIBUTE OR USE THIS WORK

To protect the Project Gutenberg™ mission of promoting the free distribution of electronic works, by using or distributing this work (or any other work associated in any way with the phrase “Project Gutenberg”), you agree to comply with all the terms of the Full Project Gutenberg™ License available with this file or online at www.gutenberg.org/license.

Section 1. General Terms of Use and Redistributing Project Gutenberg™ electronic works

1.A. By reading or using any part of this Project Gutenberg™ electronic work, you indicate that you have read, understand, agree to and accept all the terms of this license and intellectual property (trademark/copyright) agreement. If you do not agree to abide by all the terms of this agreement, you must cease using and return or destroy all copies of Project Gutenberg™ electronic works in your possession. If you paid a fee for obtaining a copy of or access to a Project Gutenberg™ electronic work and you do not agree to be bound by the terms of this agreement, you may obtain a refund from the person or entity to whom you paid the fee as set forth in paragraph 1.E.8.

1.B. “Project Gutenberg” is a registered trademark. It may only be used on or associated in any way with an electronic work by people who agree to be bound by the terms of this agreement. There are a few things that you can do with most Project Gutenberg™ electronic works even without complying with the full terms of this agreement. See paragraph 1.C below. There are a lot of things you can do with Project Gutenberg™ electronic works if you follow the terms of this agreement and help preserve free future access to Project Gutenberg™ electronic works. See paragraph 1.E below.

1.C. The Project Gutenberg Literary Archive Foundation (“the Foundation” or PGLAF), owns a compilation copyright in the collection of Project Gutenberg™ electronic works. Nearly all the individual works in the collection are in the public domain in the United States. If an individual work is unprotected by copyright law in the United States and you are located in the United States, we do not claim a right to prevent you from copying, distributing, performing, displaying or creating derivative works based on the work as long as all references to Project Gutenberg are removed. Of course, we hope that you will support the Project Gutenberg™ mission of promoting free access to electronic works by freely sharing Project Gutenberg™ works in compliance with the terms of this agreement for keeping the Project Gutenberg™ name associated with the work. You can easily comply with the terms of this agreement by keeping this work in the same format with its attached full Project Gutenberg™ License when you share it without charge with others.

1.D. The copyright laws of the place where you are located also govern what you can do with this work. Copyright laws in most countries are in a constant state of change. If you are outside the United States, check the laws of your country in addition to the terms of this agreement before downloading, copying, displaying, performing, distributing or creating derivative works based on this work or any other Project Gutenberg™ work. The Foundation makes no representations concerning the copyright status of any work in any country other than the United States.

1.E. Unless you have removed all references to Project Gutenberg:

1.E.1. The following sentence, with active links to, or other immediate access to, the full Project Gutenberg™ License must appear prominently whenever any copy of a Project Gutenberg™ work (any work on which the phrase “Project Gutenberg” appears, or with which the phrase “Project Gutenberg” is associated) is accessed, displayed, performed, viewed, copied or distributed:

This eBook is for the use of anyone anywhere in the United States and most other parts of the world at no cost and with almost no restrictions whatsoever. You may copy it, give it away or re-use it under the terms of the Project Gutenberg License included with this eBook or online at www.gutenberg.org. If you are not located in the United States, you will have to check the laws of the country where you are located before using this eBook.

1.E.2. If an individual Project Gutenberg™ electronic work is derived from texts not protected by U.S. copyright law (does not contain a notice indicating that it is posted with permission of the copyright holder), the work can be copied and distributed to anyone in the United States without paying any fees or charges. If you are redistributing or providing access to a work with the phrase “Project Gutenberg” associated with or appearing on the work, you must comply either with the requirements of paragraphs 1.E.1 through 1.E.7 or obtain permission for the use of the work and the Project Gutenberg™ trademark as set forth in paragraphs 1.E.8 or 1.E.9.

1.E.3. If an individual Project Gutenberg™ electronic work is posted with the permission of the copyright holder, your use and distribution must comply with both paragraphs 1.E.1 through 1.E.7 and any additional terms imposed by the copyright holder. Additional terms will be linked to the Project Gutenberg™ License for all works posted with the permission of the copyright holder found at the beginning of this work.

1.E.4. Do not unlink or detach or remove the full Project Gutenberg™ License terms from this work, or any files containing a part of this work or any other work associated with Project Gutenberg™.

1.E.5. Do not copy, display, perform, distribute or redistribute this electronic work, or any part of this electronic work, without prominently displaying the sentence set forth in paragraph 1.E.1 with active links or immediate access to the full terms of the Project Gutenberg™ License.

1.E.6. You may convert to and distribute this work in any binary, compressed, marked up, nonproprietary or proprietary form, including any word processing or hypertext form. However, if you provide access to or distribute copies of a Project Gutenberg™ work in a format other than “Plain Vanilla ASCII” or other format used in the official version posted on the official Project Gutenberg™ website (www.gutenberg.org), you must, at no additional cost, fee or expense to the user, provide a copy, a means of exporting a copy, or a means of obtaining a copy upon request, of the work in its original “Plain Vanilla ASCII” or other form. Any alternate format must include the full Project Gutenberg™ License as specified in paragraph 1.E.1.

1.E.7. Do not charge a fee for access to, viewing, displaying, performing, copying or distributing any Project Gutenberg™ works unless you comply with paragraph 1.E.8 or 1.E.9.

1.E.8. You may charge a reasonable fee for copies of or providing access to or distributing Project Gutenberg™ electronic works provided that:

• You pay a royalty fee of 20% of the gross profits you derive from the use of Project Gutenberg™ works calculated using the method you already use to calculate your applicable taxes. The fee is owed to the owner of the Project Gutenberg™ trademark, but he has agreed to donate royalties under this paragraph to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation. Royalty payments must be paid within 60 days following each date on which you prepare (or are legally required to prepare) your periodic tax returns. Royalty payments should be clearly marked as such and sent to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation at the address specified in Section 4, “Information about donations to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation.”
• You provide a full refund of any money paid by a user who notifies you in writing (or by e-mail) within 30 days of receipt that s/he does not agree to the terms of the full Project Gutenberg™ License. You must require such a user to return or destroy all copies of the works possessed in a physical medium and discontinue all use of and all access to other copies of Project Gutenberg™ works.
• You provide, in accordance with paragraph 1.F.3, a full refund of any money paid for a work or a replacement copy, if a defect in the electronic work is discovered and reported to you within 90 days of receipt of the work.
• You comply with all other terms of this agreement for free distribution of Project Gutenberg™ works.

1.E.9. If you wish to charge a fee or distribute a Project Gutenberg™ electronic work or group of works on different terms than are set forth in this agreement, you must obtain permission in writing from the Project Gutenberg Literary Archive Foundation, the manager of the Project Gutenberg™ trademark. Contact the Foundation as set forth in Section 3 below.

1.F.

1.F.1. Project Gutenberg volunteers and employees expend considerable effort to identify, do copyright research on, transcribe and proofread works not protected by U.S. copyright law in creating the Project Gutenberg™ collection. Despite these efforts, Project Gutenberg™ electronic works, and the medium on which they may be stored, may contain “Defects,” such as, but not limited to, incomplete, inaccurate or corrupt data, transcription errors, a copyright or other intellectual property infringement, a defective or damaged disk or other medium, a computer virus, or computer codes that damage or cannot be read by your equipment.

1.F.2. LIMITED WARRANTY, DISCLAIMER OF DAMAGES - Except for the “Right of Replacement or Refund” described in paragraph 1.F.3, the Project Gutenberg Literary Archive Foundation, the owner of the Project Gutenberg™ trademark, and any other party distributing a Project Gutenberg™ electronic work under this agreement, disclaim all liability to you for damages, costs and expenses, including legal fees. YOU AGREE THAT YOU HAVE NO REMEDIES FOR NEGLIGENCE, STRICT LIABILITY, BREACH OF WARRANTY OR BREACH OF CONTRACT EXCEPT THOSE PROVIDED IN PARAGRAPH 1.F.3. YOU AGREE THAT THE FOUNDATION, THE TRADEMARK OWNER, AND ANY DISTRIBUTOR UNDER THIS AGREEMENT WILL NOT BE LIABLE TO YOU FOR ACTUAL, DIRECT, INDIRECT, CONSEQUENTIAL, PUNITIVE OR INCIDENTAL DAMAGES EVEN IF YOU GIVE NOTICE OF THE POSSIBILITY OF SUCH DAMAGE.

1.F.3. LIMITED RIGHT OF REPLACEMENT OR REFUND - If you discover a defect in this electronic work within 90 days of receiving it, you can receive a refund of the money (if any) you paid for it by sending a written explanation to the person you received the work from. If you received the work on a physical medium, you must return the medium with your written explanation. The person or entity that provided you with the defective work may elect to provide a replacement copy in lieu of a refund. If you received the work electronically, the person or entity providing it to you may choose to give you a second opportunity to receive the work electronically in lieu of a refund. If the second copy is also defective, you may demand a refund in writing without further opportunities to fix the problem.

1.F.4. Except for the limited right of replacement or refund set forth in paragraph 1.F.3, this work is provided to you ‘AS-IS’, WITH NO OTHER WARRANTIES OF ANY KIND, EXPRESS OR IMPLIED, INCLUDING BUT NOT LIMITED TO WARRANTIES OF MERCHANTABILITY OR FITNESS FOR ANY PURPOSE.

1.F.5. Some states do not allow disclaimers of certain implied warranties or the exclusion or limitation of certain types of damages. If any disclaimer or limitation set forth in this agreement violates the law of the state applicable to this agreement, the agreement shall be interpreted to make the maximum disclaimer or limitation permitted by the applicable state law. The invalidity or unenforceability of any provision of this agreement shall not void the remaining provisions.

1.F.6. INDEMNITY - You agree to indemnify and hold the Foundation, the trademark owner, any agent or employee of the Foundation, anyone providing copies of Project Gutenberg™ electronic works in accordance with this agreement, and any volunteers associated with the production, promotion and distribution of Project Gutenberg™ electronic works, harmless from all liability, costs and expenses, including legal fees, that arise directly or indirectly from any of the following which you do or cause to occur: (a) distribution of this or any Project Gutenberg™ work, (b) alteration, modification, or additions or deletions to any Project Gutenberg™ work, and (c) any Defect you cause.

Section 2. Information about the Mission of Project Gutenberg™

Project Gutenberg™ is synonymous with the free distribution of electronic works in formats readable by the widest variety of computers including obsolete, old, middle-aged and new computers. It exists because of the efforts of hundreds of volunteers and donations from people in all walks of life.

Volunteers and financial support to provide volunteers with the assistance they need are critical to reaching Project Gutenberg™’s goals and ensuring that the Project Gutenberg™ collection will remain freely available for generations to come. In 2001, the Project Gutenberg Literary Archive Foundation was created to provide a secure and permanent future for Project Gutenberg™ and future generations. To learn more about the Project Gutenberg Literary Archive Foundation and how your efforts and donations can help, see Sections 3 and 4 and the Foundation information page at www.gutenberg.org.

Section 3. Information about the Project Gutenberg Literary Archive Foundation

The Project Gutenberg Literary Archive Foundation is a non-profit 501(c)(3) educational corporation organized under the laws of the state of Mississippi and granted tax exempt status by the Internal Revenue Service. The Foundation’s EIN or federal tax identification number is 64-6221541. Contributions to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation are tax deductible to the full extent permitted by U.S. federal laws and your state’s laws.

The Foundation’s business office is located at 809 North 1500 West, Salt Lake City, UT 84116, (801) 596-1887. Email contact links and up to date contact information can be found at the Foundation’s website and official page at www.gutenberg.org/contact

Section 4. Information about Donations to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation

Project Gutenberg™ depends upon and cannot survive without widespread public support and donations to carry out its mission of increasing the number of public domain and licensed works that can be freely distributed in machine-readable form accessible by the widest array of equipment including outdated equipment. Many small donations ($1 to $5,000) are particularly important to maintaining tax exempt status with the IRS.

The Foundation is committed to complying with the laws regulating charities and charitable donations in all 50 states of the United States. Compliance requirements are not uniform and it takes a considerable effort, much paperwork and many fees to meet and keep up with these requirements. We do not solicit donations in locations where we have not received written confirmation of compliance. To SEND DONATIONS or determine the status of compliance for any particular state visit www.gutenberg.org/donate.

While we cannot and do not solicit contributions from states where we have not met the solicitation requirements, we know of no prohibition against accepting unsolicited donations from donors in such states who approach us with offers to donate.

International donations are gratefully accepted, but we cannot make any statements concerning tax treatment of donations received from outside the United States. U.S. laws alone swamp our small staff.

Please check the Project Gutenberg web pages for current donation methods and addresses. Donations are accepted in a number of other ways including checks, online payments and credit card donations. To donate, please visit: www.gutenberg.org/donate.

Section 5. General Information About Project Gutenberg™ electronic works

Professor Michael S. Hart was the originator of the Project Gutenberg™ concept of a library of electronic works that could be freely shared with anyone. For forty years, he produced and distributed Project Gutenberg™ eBooks with only a loose network of volunteer support.

Project Gutenberg™ eBooks are often created from several printed editions, all of which are confirmed as not protected by copyright in the U.S. unless a copyright notice is included. Thus, we do not necessarily keep eBooks in compliance with any particular paper edition.

Most people start at our website which has the main PG search facility: www.gutenberg.org.

This website includes information about Project Gutenberg™, including how to make donations to the Project Gutenberg Literary Archive Foundation, how to help produce our new eBooks, and how to subscribe to our email newsletter to hear about new eBooks.

Aleksij pl. Gornik.
Dr. Anton Grozd, dež. poslanec, obč. svetnik itd.
Katarina, njegova žena.
Matilda, njegova nečakinja.
Dr. Pavel Gruden, drž. poslanec, obč. svetnik itd.
Helena, njegova žena.
Jožef Mrmolja,			obč. svetnika.
Klander,
Mrmoljevka.
Julijan Ščuka, žurnalist.
Siratka, literat.
Fran Kadivec, jurist, sorodnik Grozdov.
Profesor Kremžar.
Stébelce, poet.
Slabo oblečen mlad človek.
Hišna pri Grudnovih.
Občinski svetniki.

The Project Gutenberg eBook of Za narodov blagor: Komedija v štirih dejanjih

ZA NARODOV BLAGOR

ZA NARODOV BLAGOR

KOMEDIJA V ŠTIRIH DEJANJIH

IVAN CANKAR

Osebe:

Kazalo

THE FULL PROJECT GUTENBERG LICENSE